Gornji stavek lahko slišiš ali bereš, kamorkoli se obrneš. Res je tako. Različnost v mišljenju in delovanju je navzoča tudi pri drugih narodih. Naša posebnost je v tem, da ne znamo »stopiti skupaj«, ko gre za velike, usodne zadeve. Drugi to znajo. Škoda, da je z nami tako!
Ali smo bili vedno taki? Že laični pogled na zgodovino nam pravi, da ni bilo vedno tako. Od raznih »tovarišic« in »tovarišev« moramo kar naprej poslušati, da je delitev povzročil Anton Mahnič. Na tinjskem novoletnem srečanju pred nekaj leti sem predavatelja, ki je to trdil, javno vprašal, kaj vendar je Mahnič naredil, da mu pripisujemo takšno škodo – ali je dal koga zapreti ali celo ubiti? To ne, je dejal, a bil naj bi izredno oster do svojih političnih nasprotnikov, to je do liberalcev. Spet laičen pogled za tisti čas nam pove, da je liberalcem, ki so ostro in grdo govorili in pisali o katoliški Cerkvi in njenem socialnemu nauku, povedal, kar jim gre, namreč da so v zmoti.
Če pomislimo na Janeza Evangelista Kreka, tudi duhovnika, ki je v tistem času reševal socialno stisko delavstva, slab položaj kmetijstva in je celoten narod organiziral v Slovensko ljudsko stranko, ki je potem na volitvah zmagala. In še naprej, če pomislimo na kulturno dejavnost tistega časa, ko so katoliške založbe izdale Poezije Simona Gregorčiča kar v 60.000 izvodih in je Mohorjeva družba izdajala svoj knjižni dar v 90.000 izvodih, lahko razumemo Antona Mahniča, ki je liberalcem povedal kaj stvarnega, kaj takšnega, kar ni bilo v skladu z dejanskim stanjem. Trditi in širiti misel, da je Mahnič začetnik delitve naroda, je čisti nesmisel. Kljub temu je še vedno v zraku. Kdaj bodo nasprotniki oziroma uničevalci krščanstva, zlasti katoliške Cerkve, s tem prenehali?
Nesmisel je tem večji, ker njihovi sedanji avtorji ne vidijo tistih pravih razdiralcev naroda, predvsem komunistov, ki so svojo razdiralno pot pričeli takoj po okupaciji. In kako so pričeli? Z lažjo, češ, da se borijo proti okupatorju, a so kar takoj pričeli z odstranjevanjem in celo s pobijanjem vseh, ki se niso strinjali z njimi. To je bila resnična delitev in še danes bi jo radi prikrivali.
Ves čas pa so bile še druge delitve. Komunistična doktrina se je posluževala še drugih grdobij kakor hujskanje enega človeka proti drugemu, hlapce proti gospodarjem, delavce proti lastnikom, vernike proti župnikom, župnike proti škofom, škofe proti papežu, celo člane družine drugega proti drugemu. Ob tem dodajmo še politično polje – prve demokratične volitve po osamosvojitvi, ko je zmagal Demos, ko stare strukture niso več imele vodilne premoči. Najprej so razbijale Demos in potem najmočnejšo stranko v okviru Demosa, to je Krščansko demokracijo (SKD). Ko se je ta stranka nekoliko utrdila in z uspehom gradila samostojnost Slovenije, so se zgodile še druge nesreče. Našel se je mladenič, ki je poleg SKD ustanovil še eno krščansko, to je Slovensko ljudsko stranko (SLS). Iz te nesreče so se potem rodile še druge, to je nadaljnje delitve strank in naroda kot celote – najbrž v veliko veselje starim silam.
Več lahko preberete v Družini
