Zelo dobro je, da imamo empatijo do žrtev v Gazi ali Izraelu, kadar padajo Hamasove rakete na naselje v Izraelu, s tem, da je potrebno imeti tukaj empatijo do lastnih žrtev, ki jih še nismo pokopali, pa do žrtev taborišč in morišč, ki so v Sloveniji. Sicer ta empatija ni iskrena. Več besed porabimo za tisto, kar morajo rešiti drugi, kot za tisto, kar bi morali rešiti sami.
Objavljamo del magnetograma s seje odbora za zunanjo politiko DZ, ki je bila 28. 11. 2017, ko je poslanec DZ Janez Janša, predsednik stranke SDS, predstavil svoje mnenje o priznanju Palestine.
V zadnjih dvajsetih letih sem sodeloval na številnih mednarodnih forumih, kjer se je razpravljalo o tem vprašanju. Pa moram reči, da je bilo malo teh priložnosti, kjer bi se v razpravi tako izpuščalo nekatera zgodovinska dejstva. Prvo se navezuje na to, kar sem rekel že na začetku, ko so Združeni narodi dve leti po koncu druge svetovne vojne sprejeli resolucijo, s katero so na ozemlju Palestine v bistvu ustanovili dve državi, so to naredili brez tega, da bi po prvem koraku naredili še drugega in zagotovili vsaj minimalne pogoje za to, da bi ti dve državi nastali v miru in tudi živeli v miru. V resoluciji je pisalo, da se udejanji po šestih mesecih od odločitve, in ko je zadnji tank britanske okupacijske vojske zapustil glavni trg v Jeruzalemu, se je začela prva vojna med Palestinci oziroma Arabci Izraelci. In tisti, ki je prvi napadel, niso bili Izraelci, so bili Arabci. In takoj je bila zraven tudi ta koalicija sosednjih arabskih držav in Izrael je bil prvi, ki se je boril za svoj obstoj. In mednarodna skupnost je to več ali manj opazovala.
Tisti, ki so v generalni skupščini dvignili roke za rešitev, ki je bila nedomišljena, so si te roke umivali, ampak od dvanajste ure, ko so Britanci zapustili svoj sedež okupacijske uprave, do večera je bilo že toliko žrtev, da jih ni nihče preštel. Nekateri ste govorili, kakšne vojne so bile kasneje, itd. Skratka, problem Palestine ni nastal tako, da bi neka vojaško močna država, kot je Izrael, okupirala sosednjo državo in zdaj to drži pač pod okupacijo, ampak se je oboroženi konflikt začel prvič zaradi pomanjkljive odločitve mednarodne skupnosti in drugič zaradi agresije arabske strani. Niso Izraelci napadli in so bili tudi bistveno šibkejši. Kdor je bral zgodovinske vire iz tistega čas, potem mora temu pritrditi. Ampak zaradi te tragične izkušnje holokavsta, je to postal trdoživ narod in je pariral stokrat močnejši vojaški sili in danes je tam razmerje takšno, kot je.
Zaradi tega tudi situacija, ki jo imamo danes pred seboj, s tem priznanjem, ni primerljiva s situacijo, v kateri smo bili mi, ko smo se odločili za osamosvojitev. V zadnjih dneh sem poslušal vrsto izjav, tudi nekaterih spoštovanih kolegov za to mizo, ki so govorili, če smo sebi dali to pravico, potem moramo priznati drugim. To pravico jim je svet priznal že leta 1947, ampak arabski svet ni pristal na Izraelsko državo, ni pristal na rešitev dveh držav na ozemlju Palestine, ampak se je takrat okrepil džihad, sveta vojna. In v tem trenutku je najmočnejša politična sila v Palestini Hamas, ki ima večinsko podporo tudi med prebivalstvom, in ki ne pristaja na to, o čemer ste govorili za to mizo. Ne pristaja na to. Jaz sem s spletne strani sprintal zadnjo verzijo statusa Hamasa v angleščini, ki je na voljo, in vam bom samo šest stvari prebral iz tega statuta. V preambuli njihove ustave, kot oni to imenujejo, piše: “Da bo Izrael obstajal samo toliko časa, dokler ga Islam ne bo preplavil.” V trinajstem členu piše: “Iniciative tako imenovane mirne rešitve in mednarodne konference, so v nasprotju z osnovnim principom Hamasa.” V zadnjem odstavku trinajstega člena piše: “Ni druge rešitve za palestinsko vprašanje kot sveta vojna. Ni mogoče rešiti palestinskega vprašanja drugače kot s sveto vojno džihadom.” 17. člen, ki bo zanimiv za kolegice poslanke, nima pa neposredne veze s Palestinsko državo ali pa tudi, vloga muslimanskih žensk: “She is the maker of man”. Njena vloga je, da vzgaja otroke za sveto vojno. Potem imamo člen 28, kjer se zahteva od vseh sosednjih arabskih držav, ki obkrožajo Izrael, da omogočijo, da odprejo svoje meje borcem svete vojne do dokončnega uničenja Izraela. V predzadnjem členu piše opustitev boja za uničenje Izraela in proti / nerazumljivo/ je veleizdaja in naj bo prekleta v Alahu. Poglejte, to je uradni dokument politične sile, ki ima zaradi takšnih in drugačnih razlogov in zgodovine, tudi zaradi napak druge strani in mednarodne skupnosti daleč večinsko podporo v Palestini.
Poglejmo, kako je to potekalo v Sloveniji. 6. decembra 1990 je slovenska skupščina, katere nasledniki smo mi v parlamentu, sprejela izjavo o dobrih namenih. To je bilo nekaj tednov pred plebiscitom. Vsebina te izjave o dobrih namenih je kasneje postala v bistvu del ustavne materije, ko je bila leto kasneje sprejeta Ustava. V tej izjavi o dobrih namenih smo mi sporočili vsem, takratni Jugoslaviji in svetu, da ima Slovenija pri procesu osamosvajanja dobre namene, da vzpostavljanje samostojne slovenske države ni usmerjeno zoper nikogar v Jugoslaviji in izven njen. Zapisali smo, da se bo Slovenija zavzemala za nenasilno reševanje konfliktov v svetu, da se bo vključila v evropski sistem kolektivne varnosti in sodelovanja in tako dalje. Mislite, da bi Slovenijo kdo priznal, če bi mi v to izjavo napisali, da je naš cilj priključitev Furlanije-Julijske krajine, Koroške? To so bila vse slovenska ozemlja včasih. In da bi napisali, da ni druge poti kot vojna, da pridemo do tega cilja. Mislite, da bi kdo Slovenijo priznal? To so zgodovinska dejstva.
Ni zgodovinsko dejstvo to, da je toliko in toliko držav pač priznalo, nekatere tudi niso končale ratifikacijskega procesa palestinske države, ker to od leta 1947 v bistvu sploh ni vprašanje. Palestinci imajo pravico do svoje države, že po prvi resoluciji, ki je dala pravico tudi Izraelu. Vendar dajanje legitimnosti temu, kar sem vam sedaj citiral z neko politično akcijo, ki v praksi ne bo čisto nič spremenila, v praksi ne bo razmerje sil popolnoma nič drugačno, bo samo okrepilo na obeh straneh ekstremistične zahteve in tega se je pač treba zavedati. Palestinske politične sile morajo iti skozi nek proces, kjer se bodo njihovi programi očistili teh iluzij, da lahko palestinska država nastane in da lahko nekatera ozemlja dobijo nazaj s sveto vojno. S tem, da se cilji Hamasa ne ustavijo samo pri Palestini. Nisem vam prebral členov, ki govorijo o tem, da so ambicije precej večje. Dokončna mednarodnopravna legitimiteta Palestine z vsem tem, kar to pomeni, je vendarle nek inštrument, če hočete tudi inštrument pritiska za to, da pride do teh sprememb. Če tega mednarodna skupnost ne uveljavi pri tem procesu, se bo samo ponovila, sicer v manjši meri, ker so sedaj razmere drugačne, napaka iz leta 1947, ko se je sprejela neka resolucija, ni se pa zagotovilo minimalnih pogojev, da bi se to resolucija na koliko toliko vsaj miren način uresničilo.
V Evropi se sedaj delimo na dve strani, na tisti, ki se kompleksnosti te situacije zaveda, in pač na tisto, ki mogoče tudi zaradi nepoznavanja pa takšnih ali drugačnih ciljev, enostavno ene plati ne vidi. Zelo dobro je, da imamo empatijo do žrtev v Gazi ali Izraelu, kadar padajo Hamasove rakete na naselje v Izraelu, s tem, da je potrebno imeti tukaj empatijo do lastnih žrtev, ki jih še nismo pokopali, pa do žrtev taborišč in morišč, ki so v Sloveniji. Sicer ta empatija ni iskrena. Več besed porabimo za tisto, kar morajo rešiti drugi, kot za tisto, kar bi morali rešiti sami.
Vir: Demokracija
