Na Macesnovi gorici, največjem slovenskem grobišču v Kočevskem rogu, arheologi še enkrat raziskujejo sledi v vrtači, kjer so žrtve slačili, in ugotavljajo pot, po kateri so žrtve gnali do morišča. Ker je dr. Mitja Ferenc z ekipo leta 2004 z arheološko raziskavo odkril, da pod Krenom, kjer se od leta 1990 prireja junijska svečanost v Kočevskem rogu, počivajo v glavnem Hrvati, pa tudi nekaj Srbov, in so bili Slovenci umorjeni pri Macesnovi gorici, smo se odločili, da bomo žrtve izkopali. V vrtači so našli križce, slovenske svetinjice in druge predmete. Do konca leta bomo iz Macesnove gorice zvlekli do tisoč kubikov kamenja in zemlje, ki so se nagrmadili, ko so jamo razstreljevali. Vzporedno bodo tekla prizadevanja, da dobimo pokopno polje za pogreb teh posmrtnih ostankov v Ljubljani. Urejena bo tudi nova dostopna pot do grobišča. Predlagali bomo, da bi za jamo uredili prireditveno ploščad ter omogočili, da se na njej prirejajo spominske svečanosti, ki bi se v bodoče lahko prenesle izpod Krena na resnično morišče slovenskih ljudi. Prvi postopek je pokazal, da so tu Slovenci, izkop posmrtnih ostankov bo moral pojasniti umor. Ker storilci lažejo ali molčijo, morajo spregovoriti žrtve, zato jih moramo odkopati. Ko človek dojame proces, razume tudi, da je logika dogajanja preprosta, a temeljna za kulturno-civilizacijsko spremembo v družbi. Kakršnikoli smo že Slovenci, je pa res, da smo sposobni problem odpreti, se en čas z njim mrcvariti in ga nato le rešiti.
Ali so v Kočevskem rogu še druga grobišča s slovenskimi žrtvami?
V Kočevskem rogu so zelo verjetno še druga grobišča s slovenskimi žrtvami, a jih je treba najti. Vemo tudi, da je eno izmed teh betonirano, doslej nismo našli še nič takega. Govorice pravijo, da so čez speljali cesto. Sicer pa je v Kočevskem rogu nešteto jam, ne bo enostavno.
Število prikritih grobišč, teh je nekaj več kot 600, se stalno dopolnjuje, nekatere lokacije se izkažejo za napačne, pojavljajo se nove. Vedno znova pa se pojavlja temeljna zgodba tega prostora: nekaj pričakujemo, drugo najdemo. Tako je bilo v Košnici pri Celju: vse informacije so nam pravile, da so tam pokopani celjski meščani, našli pa smo 306 Hrvatov. Seveda grobišče celjskih meščanov na tistem območju je, a na obeh lokacijah, ki smo ju sondirali, jih ni bilo. Podobno je bilo z zadnjim izkopom v Kamniku, kjer smo našli 28 hrvaških ranjencev. Nekje v bližini mora biti tudi skupina Slovencev, zanjo se ve, da so tam, a jih bo potrebno še poiskati. Zgodi se tudi, da arheologi neuspešno sondirajo, gredo v domačo gostilno, tam pa jim pravijo, da niso iskali na pravem mestu. Ko pa jih arheologi prosijo, naj pravo lokacijo pokažejo, jim rečejo, da je ne bodo. To je lahko provokacija, lahko pa tudi resnica. Ko prideš v neko okolje in pritisneš na nevralgično točko tabujev in indoktrinacije, se ta sproži z vsemi legendami in špekulacijami. So pa tudi druge zgodbe.
Grobišča na Areškem Pohorju
Martin Kostrevc nam je veliko pomagal, da smo odkrili grobišča na Areškem Pohorju. Ko smo začeli, je bil predsednik planinskega društva Ruše, ki je lastnik zemljišča, eden zadnjih sekretarjev partije. Neskončno je trajalo, preden smo dobili dovoljenje za sondiranje, z izgovori, da tam ne bomo nič našli. Našli smo več kot 20 grobišč, Kostrevc pa je nato začel pobudo, da bi postavil znamenje, a tistih nekaj kvadratnih metrov zemlje, ki bi jih rabil, taisto planinsko društvo ne da. Pa je predsednik društva sedaj oficir Slovenske vojske. Na pobudo ameriške državljanke se za dogajanje zanima ameriška ambasada, sprašuje tudi avstrijska ambasada, tako da postaja razplet zgodbe zanimiv. Takole bi lahko rekli: ne gre drugače kot z Božjo mastjo. Procesa se ne da več ustaviti. Človeški firbec je strašna sila in če človek v svojem iskanju ni življenjsko ogrožen, ni sile, ki bi človeško radovednost lahko ustavila. Te stvari so preveč žive, da bi šli v ovinku mimo njih. Še več, treba bo urediti tudi partizanske grobove, ki so logično nadaljevanje zlorabe mrtvih za ideološke-politične cilje propadlega komunizma. Zaenkrat imamo še težave z enostavno ugotovitvijo, da je to posledica zločina, ki je bil narejen nad rojstnim dejanjem človeškega rodu, ki terja, da se mrtvi pokopljejo in da se pove, kje ležijo. Tako zahtevajo slovenski zakoni, ženevske konvencije, tako zahteva vest, zdrava pamet.
Celoten prispevek je objavljen v reviji Mladika (št. 7, l. 2017), kjer je v fokusu te številke daljši intervju z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom, ki ga je pripravila Erika Jazbar na temo reševanja temeljnega vozla matičnega naroda, in sicer na konkretni ravni dostojnega pokopa vseh slovenskih vojnih in povojnih žrtev ter na antropološki ravni iskanja takih prijemov in gest, ki bi slovenski družbi vrnili notranji mir.
