Včeraj predstavljeno poročilo World Investment Report razkriva, da je bila lani Slovenija najmanj privlačna država v EU za neposredne tuje investicije (NTI). Na svetovni ravni se je tok NTI zmanjšal za 18%, v Sloveniji pa kar za 85% (iz 900 mio v 2011 na zgolj 140 mio dolarjev v 2012). Problem ni recesija, problem je Slovenija. Lani je na Češkem obseg NTI presegel 10 milijard dolarjev (skoraj petkrat več kot v 2011), na Slovaškem je bil lani obseg NTI večji za 25% (skoraj 3 milijarde dolarjev), v Estoniji je lani dosegel 1.5 milijarde dolarjev itd.
Tisti, ki so kdaj poskušali investirati v Sloveniji, vam bodo zelo hitro povedali, da za to potrebuješ res močno željo in jeklene živce. Pred nekaj tedni sem bil na odprtju pivovarne Bevog v avstrijski Radgoni (Bad Radkersburg). Zadeva ne bi bila nič posebnega (razen dobrega piva, ki je pred kratkim dobilo avstrijsko nagrado za najboljše desertno pivo), če ne bi šlo za naložbo domačina iz Slovenije, ki je po nekaj letih iskanj soglasij za gradnjo in odprtje pivovarne obupal. Pivovarna, ki na letni ravni porabi vode za 9 gospodinjstev, ni mogla dobiti vodnega soglasja pri nas. Fant se je odpravil samo čez Muro, dobil takoj lokacijo v industrijski coni ter vsa dovoljenja in soglasja v roku 2 mesecev. In pivovarna že obratuje.
Podoben je primer, ki so ga včeraj izpostavile Finance. Bosch, z 31 milijard evrov največji razvojni dobavitelj avtomobilske industrije, je pred časom želel zgraditi tovarno v industrijski coni blizu Medvod. Vendar ni bil zaželen, med drugim so ga odgnali s previsoko ceno kvadratnega metra. Ponudil je 60 evrov, občina je zahtevala 100 evrov. In delovna mesta so splavala po Savi.
Slovenija se še vedno obnaša, kot da je princeska okrog katere se tare princev. Na žalost privida princeske že dolgo ni več. Jo zgolj zgubana, postarana ženička, ki se je vsi izogibajo v velikem loku. Zakaj bi sploh kdo želel vlagati v Sloveniji?
Več: blog Damijan
