„Koliko državljanov v delovnem razmerju opravlja poklic za katerega se je izobraževalo?“, je bilo eno izmed vprašanj, ki mi je šlo po glavi medtem, ko sem premetavala drva… Kaj kmalu so misli preskočile na devetošolce (preko 17000 jih je), ki so pred eno izmed prvih bolj pomembnih odločitev v življenju. Po številkah v razpisu za vpis v srednje šole imajo dovolj izbire, saj je po podatkih na strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport 22.759 mest za 17.640 bodočih ”fazanov”. Verjamem, da mnogim izbira ni niti približno lahka, saj se jim še ”sanja” ne, kaj bi v življenju sploh radi počeli.
‘Rad počel” pa na žalost ni dovolj. Z mislimi sem se prestavila dobrih dvajset let nazaj, ko sem bila sama pred podobnimi dilemami. Imela sem sicer vizijo, sanje. Prezrla sem poklicno usmerjanje, sledila svojim sanjam, skratka, našla sem svojo ”strast”. Časi so se skorajda obrnili na glavo in sanje o poučevanju krojnega risanja ”zadušili” že tam nekje proti koncu modelarske šole. Ko se včasih oziram nazaj, razmišljam, če sanje umrejo, da dajo prostor drugim, boljšim?
Danes vem, da se zgolj od veselja, ki ga čutim/o ob nekem poklicu, opravilu, ne da živeti, hkrati pa verjamem, da si težko uspešen, da mora biti strašna muka hoditi v službo le zaradi mesečnega nakazila, ki si ga krvavo prislužil, pa ob opravljajočem delu ne čutiš veselja ali ga celo sovražiš. Tak čeprav pošteno prislužen kruh je grenak.
Po dvajsetih letih nisem nič bolj pametna in priznam, da me rahlo ”stisne”, ko pomislim na lastne otroke, ki do teh odločitev nimajo več daleč.
Kakšen nasvet jim lahko dam? Naj skušajo doseči zastavljen cilj? Zagotovo, a ne za vsako ceno, kajti, ko neka, še tako pomembna stvar dobi nalepko ”za vsako ceno”, je velika nevarnost, da pozabimo najpomembnejše, na tisto, s čimer lahko vsak izmed nas, sicer res z malimi koraki, spreminja svet. To je, da ne postanemo kot avtomatizirani roboti, ampak ostanemo ljudje. Ljudje, topli in prijazni do vseh s katerimi si delimo ta podedovan, a od zanamcev sposojen planet. Pa če nikakor ne gre? Predvsem naj ne dovolijo, da jim neuresničene sanje zrušijo svet. Včasih se razburkano morje življenja umiri šele, ko se mu prepustimo.
Verujem, da je Nekdo, ki ima za moje, tvoje, naše življenje popolnejši načrt od mojega lastnega. Včasih je treba, vsaj za nekaj časa, opustiti svoje sanje, ker so, kot bi bile (Ž)življenju v napoto. Nekaj podobnega počnem tudi sama. Ne vem, ne spomnim se, da bi kdaj sanjala o tem, da bom ”samo” mama. Za marsikoga sem verjetno ”zavožen piflar”, a moje izobraževanje nima konca. Še tako dobra ”metoda” od starejšega do samo par let mlajšega otroka zastara. Popoldne dneva je prepogosto načrtovano skoraj preko znosne norme. Premnogokrat se mamin dan zdi kot ”trim” med kuhinjo, pralnico, vrtom in taksiranjem otrok.
Vse ”poplača” valuta, ki je ni moč menjati ne v evre, franke, niti dolarje. Neprecenljivo lepo je opazovati ”male čmrlje”, ko osvajajo ”vrhove” v svojem svetu, pa čeprav je to le par korakov do atija, nekaj prevoženih metrov s kolesom brez pomožnih kolesc, pa čeprav je to ”le” poštevanka ali prvi nastop v glasbeni šoli… Posebej ponosna sem, ko zaznam trenutek, ko kateri od njih v sebi ”bojuje boj” med resnico in trenutno vabljivo drobno lažjo, ter izbere tisto, kar je prav, četudi ni najlažje…
Ja, imam svoje sanje… Želim si, da bi otroci zrasli v poštene ljudi. Če se ne bodo bali dela in bodo zmogli poprijeti tudi za kaj, kar bo sicer sodilo pod ”rang” njihove izobrazbe, se jim za ”kruh” ni treba bati. Prepogosto v življenju iščemo najkrajšo možno pot… Zgodi se, da na koncu, navkljub odrekanjem in naporom, pričakovanega zadovoljstva ni in ni. Ta past zadiši tudi mladim, ki vidijo samo lepo plačo, neumazane roke, belo haljo. Upam, da si tega, da bi jih usmerjala zgolj skozi pogled na čim lažje zaslužen denar, ne bom nakopala na vest. Ljubše mi je, da se otrok izuči za mizarja, če ga to veseli, kot da ima, če malo pretiravam, v žepu težko prigaran doktorski naziv, pa jemlje antidepresiv. Ljubše mi je, da živi skromno, a pošteno, da vse življenje počasi obnavlja staro zidanico, kot da razkazuje vilo, ki ni zrasla s poštenimi posli.
Ja, takrat bom v mislih ”diplomirala”…
