S predstavitvijo knjige Mnenja z mero smo v njej zbrane kolumne tudi umaknili s spleta in jih boste lahko brali le v knjigi, ki je do jeseni na voljo za nakup samo preko naročniške strani na Časniku. Vsak teden vas bomo torej spomnili na pasus iz preteklih, a še vedno zelo aktualnih prispevkov, ki jih lahko v celoti preberete v knjigi Časnika in tako podprete njegov nadaljnji obstoj.
Aleš Maver: Še vedno smo 22. aprila 1990 (8.12.2011)
Kajti tu je sodba Slovencev neizprosna in na moč enoznačna že od tistega davnega 22. aprila 1990, ko so namesto orjaške miselne in življenjske podobe Jožeta Pučnika za predsednika izvolili povprečnega uradnika in aparatčika Milana Kučana, ki se je dovolj visoko v hierarhiji znašel bolj ali manj po naključju. Vendar je Slovencem znal povedati, da so najlepši, najboljši, najbolj zdravi in najrazvitejši. In še dalje jim ni nehal dopovedovati, da niso na nobenem križišču v zgodovini zavili narobe in da se predvsem ni nikdar zgodil siloviti kolektivni izbruh nasilja, ki je deželo spremenil v dolino strahov. Če se je že kaj zgodilo, so bili za to odgovorni Marsovci ali vsaj Bosanci. Ne pa vedno brezmadežni sinovi in hčere slovenske matere.
Tone Lesnik: Kaj manjka kapitalizmu? (24.5.2013)
Nekatere od mnogih značilnosti, ki jih je takrat opisoval dr. Ljubo Sirc, so bile razmere v jugoslovanskem kmetijstvu, v težki industriji in rasti proizvodnje. Iz jugoslovanske statistike je bilo na primer razvidno, da je »bila leta 1952 kmetijska proizvodnja v Jugoslaviji za polovico manjša kot leta 1939«. Nominalne stopnje rasti so bile v gospodarstvu sicer visoke, vendar je bila proizvodnja neuravnotežena in stvari so ležale v skladiščih. Postopno so se v komunistični Jugoslaviji sicer razmere spreminjale, vendar ne tako, da bi proces gospodarskega propada zaustavil. Tudi tako opevano samoupravljanje ni prineslo pravih rezultatov, ker ni spodbujalo resnične ustvarjalnosti in odgovornosti, ampak je bilo po nadzorom komunistične partije. Gospodarska kriza je bila vse večja, sistem je uspeval le še s krediti z Zahoda. Zdi se, da so to tisti, ki danes v Sloveniji gojijo nostalgijo po nekdanjem sistemu, oziroma ga v ekonomiji oponašajo, to popolnoma pozabili.
