In vse bo tako, kot je bilo…

sindikati protesti muraPriznam, nisem nameraval znova pisati o zadevi Patria. Vendar je informacija o tem, da se Janez Janša znova vrača v državni zbor, marsikaj postavila na glavo. Pokazala je namreč, da je za sprejem neke pravične odločitve potreben neverjeten pogum. Ko sem namreč spremljal odzive na to odločitev na US, sem namreč (znova) ugotavljal, da je pri nas drhal očitno pametnejša od ustavnih sodnikov. Mnogi so kar odkrito napisali, da ustavno sodišče ne bi moglo sprejeti takšne odločitve, če ne bi bila večina ustavnih sodnikov enostavno – podkupljenih.

Ko nekdo podleže večletni negativni kampanji proti eni osebi, argumenti niso več potrebni. Ta oseba niti človek ni več. Zanj pravo ne velja. Za drhal je ta oseba samo še nekaj, kar je potrebno uničiti. Spomnimo se Jezusa pred Poncijem Pilatom. Jezus je bil pred Pilatom »zašpecan« zaradi čisto drugih stvari kot pred velikim duhovnikom Kajfo. Volja drhali pa je ostala ista – križan naj bo. Tokrat ne zaradi bogokletja, ampak ker se je proglasil za kralja.

A pustimo zadevo Patria nekoliko ob strani in se posvetimo nekemu na videz nekoliko bolj obrobnemu dogodku, namreč nedavnim sindikalnim demonstracijam proti privatizaciji. Beri: proti prodaji državnih lastniških deležev v velikih podjetjih – tudi banke niso izvzete. In če takšno zahtevo izrazijo sindikati, ki naj bi zastopali ponižane in razžaljene, potem bi povprečen Slovenec lahko sklepal, da privatizacija oz. slovo od »nacionalnega interesa« (bolje rečeno: njegove zlorabe) škoduje slovenski obubožani večini. Pa je res tako? Poglejmo. Povprečen Slovenec – recimo, da mu je ime Janez Novak (opravičujem se vsem tistim, ki imajo takšno ime in priimek in ne ustrezajo mojemu stereotipnemu vzorcu) – zna že leta in leta glasno nergati, češ saj si politiki samo delijo stolčke, kot v starih partijskih časih. Če ponovimo za legendarnim Ivanom Omanom: ni važno, če si nepismen, važno je, da si »naš«. Ne glede, ali spadaš na levo ali desno. In seveda bo naš Janez Novak globoko razočaran, češ saj ni mogoče ničesar spremeniti. Tako ali tako nam usodo krojijo pripadniki koruptivnih in plenilskih političnih elit (katerih že?).

Žal se razmišljanje Janeza Novaka pri tej točki tudi ustavi. Ne dojame namreč bistva problema, verjetno zato, ker je prezaposlen z lastnimi problemi. Ni sposoben, da bi lahko sploh dojel povezavo med lastnimi težavami in težavami države, katere državljan je tudi sam. Zadovolji se z informacijami in njihovimi interpretacijami, ki mu jih vsak dan servirajo mediji, slednje pa upravljajo te iste plenilske elite, nad katerimi ves čas nerga. Seveda se te povezave med mediji in elitami ne zaveda ali pa si zatiska oči. Kdo bi lahko sploh pomislil, da je Nedeljski dnevnik, priljubljeno čtivo preprostih in skromnih Slovencev, pod vplivom »stricev«, kot sta denimo Milan Kučan in Gregor Golobič? Medtem ko se Slovenci na dolgo in široko ukvarjamo z nekim seksualnim škandalom o eni od slovenskih srednjih šol (o tem je denimo poročal celo nek britanski brezplačnik), mnogi niti ne vedo, kakšen epilog je doživela tajkunska afera iz začetka devetdesetih let – ogoljufani Slovenci so namreč tožili goljufa Sandija Grubelića, nazadnje pa niso samo ostali praznih rok, pač pa so mu morali po volji našega pravosodja Grubeliću celo plačati sodne stroške. To je naša pravna država.

Gremo še korak dalje. Naš Janez Novak seveda krepko nasprotuje privatizaciji. Naša podjetja morajo torej ostati v državni lasti, če že ni kakšnega slovenskega lastnika (tudi če je tajkun). Enako banke. Za Janeza Novaka je to še vedno manjše zlo kot če te banke zaradi političnih kreditov zaidejo v izgube in jih mora država dokapitalizirati z denarjem, za katerega prispeva svoj delež tudi Janez Novak. Odgovornost za izgube torej prevzame država, s tem pa vsi davkoplačevalci. Janezu Novaku tu »ne potegne«, da bi z denarjem, ki ga mečemo v dokapitalizacije bank in (državnih) podjetij, lahko denimo izgradili kakšno razvojno os in obnovili slovensko cestno omrežje, ki vse bolj spominja na kakšno »Culukafrijo«. Prilagodi se mnenju sindikalnih vodij, oni že vedo, kaj je res. In če Janeza Novaka pokličejo anketarji Dela, se bo seveda izrekel proti privatizaciji. Tako kot 52 odstotkov vseh anketirancev. In ta še vedno visok delež tistih, ki si želijo, da bi bilo kljub njihovemu nergaštvu še naprej vse tako, kot je bilo, je dejansko dokaz, kako v Sloveniji deluje železni zakon drhali. Vse se ustavi na ravni pripombarstva in nergaštva, a ko gre za stvari, s katerimi bi lahko zadeve spremenili, nergači v hipu obrnejo ploščo. Navsezadnje je tudi naš pisatelj Drago Jančar že pred petnajstimi leti v zborniku »Sproščena Slovenija« ugotovil, da se v Sloveniji v glavnem nerga, kot se je že nergalo v prejšnjem sistemu.

Nič čudnega torej, da je pri sindikalnih protestih svoj lonček pristavila tudi Združena levica, menda edina politična stranka, ki brani interese obubožanih – vsaj tak vtis dajejo osrednji mediji. Namreč, v Sloveniji smo priča čudni kafkovski karikaturi demokratično-tržnega družbenega sistema, kjer so sindikati dejansko nosilci družbene moči. Če odštejemo nekaj izjem, se sedanja sestava osrednjih sindikatov dejansko napaja iz omrežja nekdanjega socialističnega sindikalizma, ki je bilo dejansko vključen v sistem družbenopolitičnih organizacij, kot so bile ZKS, ZSMS, SZDL, zveza borcev, itd. Ker to omrežje nikoli ni bilo razgrajeno, je tudi danes osrednja sindikalna centrala pod vodstvom Dušana Semoliča dejansko udarna pest komunističnih botrov t. i. tovarišijskega kapitalizma. Ker se namreč ve, komu mora pripadati kapital. Vse to pa ustvarja navidezno resničnost, ko so svete krave slovenske tranzicije nekakšen varuh in zagovornik ponižanih in razžaljenih. Zato denimo v gospodarsko povsem izčrpanih slovenskih regijah veljaki ZL še toliko bolj uspevajo z lumpenproletarsko demagogijo in celo govorijo, da bodo prisilili podjetja, da bodo prišla npr. v Belo krajino. Nas to ne spominja na neke daljne čase Dolfejevega vzpenjanja na oblast?

In če se spet vrnemo k Janši: vas zanima, kako se je naš Janez Novak odzval na razsodbo ustavnega sodišča, da se Janez Janša spet lahko vrne v parlament? Enostavno je predlagal, da ukinemo parlament. Sic!

Nek star pregovor pravi, da je glas ljudstva dejansko glas Boga. Vox populi, vox Dei. Torej, če večina Slovencev soglaša s tem, da je treba Janšo »s**kat« (prosto po Branku Masleši), potem je to Božja volja. Ali pač?