PISMO BRALKE. V eni izmed ljubljanskih osnovnih šol so otroke peljali na ogled spominske hiše v Podlipoglavu, kjer so predstavljeni dogodki iz druge svetovne vojne. Zgodovina je tudi tukaj prikazana s stališča zmagovalca, saj gre za objekt, ki je bil urejen še v prejšnjem sistemu, s tem pa je tudi jasno, da ni pričakovati objektivne razlage dogodkov. Poleg tega gre za območje, kjer je partija imela svojo postojanko in kjer je bilo umorjenih veliko civilistov, tako s strani okupatorja kot komunistov.
Presenečena nad dejstvom, da se tudi v današnjem času otroke pelje na ogled krajev, ki predstavljajo nadaljevanje s totalitaristično miselnostjo in enostransko prikazujejo polpreteklo zgodovino, sem se odločila, da najprej pišem drugim staršem in izrazim svoje nestrinjanje z dejavnostjo, ki je v nasprotju z vrednotami demokratične in samostojne Slovenije, in povrh še razdvaja narod. Molk je bil pričakovan, saj se večini ljudi srednje generacije taki ogledi ne zdijo sporni, oziroma jih celo podpirajo, če pa kdo javno izrazi svoje mnenje, ki ne ustreza skozi desetletja vsiljenemu javnemu mnenju, je zelo hitro ožigosan.
Čeprav mi je bila usmerjenost profesorice za zgodovino znana, sem se odločila, da svoje mnenje in nestrinjanje izrazim tudi njej osebno, pri čemer tvegam, da bo to vplivalo na ocene mojega otroka.
Profesorica mi je odgovorila, da so dejstva pač dejstva, da so bitke potekale, in da otrokom tudi spregovori o totalitarizmu in jim osvetli obdobje z vseh zornih kotov, v kar osebno dvomim, sicer otrok ne bi vodila v objekte, ki so podobni tistim, v katere so šolarje vodili na ogled v prejšnjem sistemu. Dejala je tudi, da je to naša zgodovina in da ne razume, zakaj otroku vsiljujem svoje mnenje in mu ne dovolim, da si sam ustvari svojega. Menim, da ta očitek ni umesten, saj imamo starši pravico vzgajati otroke v skladu s svojim prepričanjem, in bi za šolo ravno tako lahko rekli, da otrokom vsiljuje »svoje mnenje«. Med pogovorom je tudi zatrdila, da se današnji učbeniki močno razlikujejo od nekdanjih. Verjetno bi o zadevnih poglavjih v učbenikih zgodovinarji lahko marsikaj povedali, sama pa se sprašujem, zakaj jih je sploh bilo treba spreminjati, če je dogajanje okoli druge svetovne vojne bilo že takrat objektivno in strokovno prikazano.
V globlje razprave o zgodovini se osebno ne spuščam in mislim, da v takem primeru podrobna analiza krajevnih dogodkov ni potrebna. Vsekakor pa je jasno, da ravnanje šole ni ne objektivno ne nevtralno, saj otroke še vedno uči, da je šlo v prvi vrsti za upor proti okupatorju in osvoboditev, ne pa za revolucijo, prevzem oblasti in vzpostavitev totalitarnega režima, ki je grobo kršil temeljne človekove pravice, kar je potrdilo tudi ustavno sodišče.
Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če bi v smislu neke ideološke uravnoteženosti otroke peljali na ogled Kočevskega roga ali Hude jame, saj nasprotna stran nima na voljo spominskih hiš. Verjetno tudi v takem primeru ne bi šlo za uravnoteženost, saj ti kraji ne dopuščajo nobene izkrivljene ali pristranske razlage.
Menim, da če bi se našla vsaj peščica staršev, ki bi jasno povedala, da odklanja miselnost in ravnanje preteklega sistema, bi se tudi v šoli kaj spremenilo.
Lučka Poznič Pestotnik
Foto: Flickr
