Mesto pravne države in njenih vrednot pri presoji preteklosti in sedanjosti
Obletnica konca druge svetovne vojne botruje številnim prireditvam in dogodkom, ki so povezani s spominjanjem in razmisleki o vsem, kar se je dogajalo pred sedemdesetimi leti. Če zadevo motrimo na splošno, recimo bolj razpoloženjsko, lahko zaznavamo ozračje, ki v našem sicer zateglem prostoru postaja nekoliko bolj odprto za različne poglede in presoje. To je dobro in nas lahko navdaja z optimizmom, da bomo v tem duhu nadaljevali.
Borčevski Turnšek se je do kraja osmešil in s svojo agresivnostjo zapravil svoj ideološki kredit še pri tistih novinarjih, ki bi ga želeli promovirati, a ga ne morejo več. Na drugi strani je Nova slovenska zaveza poskrbela za mladega, inteligentnega, neobremenjenega predstavnika, ki mu stari ideološki argumenti ne pridejo do živega. Tudi na cerkveni strani je izhodiščni položaj pomembno drugačen. Osrednja osebnost v teh vprašanjih je vedno Rožmanov naslednik, ljubljanski nadškof. Glede na to, da ta prihaja iz frančiškanskih vrst, ki so bili tradicionalno naklonjeni krščanskosocialni smeri v slovenskem katolicizmu, ima novi nadškof bistveno bolj krit hrbet, kot so ga imeli predhodniki.
V dogajanje pa se intenzivno vključuje tudi predsednik države, za katerega to ni drugorazredno vprašanje, kot je bilo za predhodnika, in upati smemo, da tudi ne zgolj politično taktično vprašanje, kot je bilo za Kučana ter njegovo in njegovih politično preživetje. Premiki se torej dogajajo v pravi smeri. Četudi spomenica predsednika države zveni zelo čustveno in osebno, torej ne pravniško domišljeno in zgodovinsko utemeljeno, je ta »predsedniški generacijski« premik pomemben korak v pravo smer. Predsednik Pahor kaže osebno prizadetost in zavzetost pri vprašanju sprave. Seveda pa nas ta raven pri predsedniku države ne more zadovoljiti. Odprto in nerešeno ostaja vprašanje mesta pravne države in njenih vrednot pri presoji preteklosti in sedanjosti. To mora postati stalni in univerzalni kriterij tako za Srebrenico kot za Hudo Jamo in druge poboje. V tej smeri gre tudi zakon o grobiščih, ki seveda samo delno rešuje te vrste problematiko. Tako upajmo, da zaključujemo obdobje govorjenja o premetavanju kosti in da vstopamo v čas pokopavanja ljudi, oseb.
S tem pa pravna država še ni naredila in dosegla vsega, kar bi morala. Še vedno nimamo jasne obsodbe vseh totalitarnih sistemov in njegovih različnih eksekutorjev, tudi ne sodnega postopka, ki bi razčistil z Udbo in uničenimi arhivi. Zadnje omizje v Gorici z zgodovinarjem Pirjevcem in predsednikom Nove zaveze kaže, kako del stroke ne more iz svojih ideoloških kriterijev presojanja zgodovinskih dejstev in kako tudi noče iz te vprege. Zato so taki pogovori dejansko brez koristi. Čas je, da se dialog o spravi in preteklosti postavi na nove temelje z mladimi ljudmi, ki niso osebno prizadeti in obremenjeni. Vse ostalo smo praktično izčrpali. To bi lahko bil eden od zaključkov letošnjih obletnic.
Več lahko preberete na strani tednika Družina.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
