Kdor te dni krivi Jankoviča, da je povzročil politično krizo, se ne samo moti, ampak ima tudi kratek spomin. Podobo Zorana Jankoviča je večinski medijski propagandni stroj ustvarjal več let. Pred zadnjimi državnozborskimi volitvami so ga prodajali kot gospodarstvenika, ki bo rešil Slovenijo iz krize. Piko na i je celotnemu propagandnemu stroju dal Milan Kučan s svojo znamenito »procesijo« na ljubljanski magistrat. Med tistimi svečarji očitno ni niti enega, ki bi javno priznal svojo veliko zmoto. Zoran Jankovič in njegova »Negativna Slovenija« so produkt stricev in tet iz ozadja, katerih edini cilj je že vse od osamosvojitve naprej, kako zagotoviti kontinuiteto vladanja komunistom, še posebej tistim iz udbovskega nabora. In Jankovič je temu cilju pridno služil s svojo himno »Hej brigade«, ki bi naj simbolizirala pokončnost. Pokončnost česa le?! Sestaviti stranko iz karieristov, pribežnikov, ubežnikov, preskočnikov in kar je temu podobnih kameleonov, je res vredno pokončnosti. In med temi je morda bilo nekaj političnih naivcev ali celo dobronamernih idealistov. Vsekakor ljudje, ki jim v politiki ne nese daleč. Skratka t. i. PS je zvarek jugonostalgičnega anarholiberalizma z močno tajkunsko kapitalsko podlago in navdušenci iz oligarhije birokratskega tipa, med katerimi so ključni udbovski kadri.
Leporečenje in šminka premierke, ki se je še do včeraj obešala Zoranu okrog vratu, danes pa mu s stisnjenimi zobmi govori, naj uresniči svoje besede, nas potrjuje v prepričanju, da smo dobro leto imeli na oblasti ljudi, ki jim pač krojač ni urezal obleke po meri. Splošna in dokazana ocena je, da je to bila najbolj katastrofalna vlada, kar smo jih imeli. Eden izmed razlogov je v tako imenovanih »novih obrazih«. Učiti se politike v kriznih časih ni samo neodgovorno, ampak je tudi pogubno za državo in za takšne politike same. Slednje seveda nič ne škoduje, vendar je cena za državljane prevelika, tokrat nas bo stala letni proračun. Bratovškova in ministri njene vlade pa si ob koncu svojega potapljajočega se mandata lahko zastavijo vprašanje, kateremu interesu so služili, kdo jih je zlorabil in izkoristil čas, v katerem se ni zgodilo, kar bi se moralo. Scenarij sivih stricev, ki so rušili Pahorja in za tem Janšo, vse bolj kaže na odsotnost političnega realizma in na paniko, v kateri skušajo reševati svoje maske, ki pa so med tem padle, vsaj tako pravi eden od ključnih akterjev politične scenografije Zdenko Roter.
Več lahko preberete v Družini.
