I.Puc, Reporter: Tone Kuntner o domoljubju

Pesnik in igralec Tone Kuntner se ravna po srcu in navdihu, po tistem, kar misli, da mora izpovedati. Teoretska avtorefleksija njegovega pesniškega postopka mu je tuja. Bliže mu je »učena nevednost«. Na nekem kolokviju o umetniškem govoru je »programsko« dejal, da mora igralec govoriti iz vse duše in z vsem telesom, »umetnik se ne boji življenja, zna ga prenašati in tenko opazovati. Čuti svet in življenje ostreje kot drugi in se zna čuditi.« Umetnosti je dovoljeno vse. Le prepričati mora. Prepričljivo pa je le osebno, posebno, iskreno … Brez patosa distance, sarkazma in cinizma, bi dodali.

Kuntner se je rodil pred sedemdesetimi leti na Tratah v Slovenskih goricah. Doživel je že vse velike stvari, ki se lahko zgode človeku: rojstvo otrok, vnukov in države. Zanj je bila milost, da je doživel samostojno Slovenijo, kar opeva kot izpolnitev sanj. Letos je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla zbirka domoljubnih pesmi Podorane sanje. S sanjami, oskrunjenimi in ranjenimi, torej ni konec, treba pa jih je podorati: Poteptano žito gnije. / Mora kmet ga podorati, / z zrelim klasjem pokopati / svoje jare iluzije /…/ Drugo, seje pesnik upanje na njivo občutka nemoči in resignacije, opravi čudodelna, ranocelna mati zemlja.

Ste bili kot otrok kdaj lačni?

Bil, a prave lakote nisem trpel. Na kmetiji je to skoraj nemogoče. Zemlja je neskončno radodarna. In imel sem skrbne, ljubeče starše. Ti so morali preživljati številno družino petih otrok in dveh preužitkarjev. Vsi otroci smo se utrjevali ob trdem kmečkem delu, se izšolali in ustvarili svoje družine. Svoje domove smo si postavili v bližini Vrhovega dola pod Pohorjem, kamor smo se preselili z rojstne hiše na Tratah v Slovenskih goricah. Le jaz sem šel študirat v Ljubljano igralsko umetnost in se tam zaposlil. Z ženo Sonjo sva ustvarila družino ter oba sinova, Jerneja in Matjaža, spravila k lastnemu kruhu.

»Joj, če si lačen, si čisto drugačen in čisto drugače gledaš na svet.« To so vaše besede, kajne?

Da, to so verzi iz pesmi Resnica, objavljeni v zbirki Lesnika (1969). Zakaj sprašujete?

Napisali ste jih pred skoraj petinštiridesetimi leti, že tri leta pa poslušamo oglas za čokoladice Snickers. Ameriški slogan You’re not you when you’re hungry so naši oglaševalci prevedli v Lačen si ful drugačen. Mar delate za oglaševalce?

Seveda nisem nikdar delal za oglaševalce. Tudi sam sem se začudil, ko sem prvič – o tem sem se pogovarjal le z ženo – slišal oglas, ki ga omenjate. Mogoče pa gre za »ful« naključno domislico. Takšno je življenje.

Verze je uporabil vaš igralski kolega Niko Goršič, ko je v daljnem letu 1972 v recitalu Ljubim te, zemlja moja sestavil vašo poezijo in poezijo Kajuha, ker vaju »vodi ista zagnana želja po humanem človeku, po pravičnem svetu«. Ali se je ta recital tudi izvajal?

Ne vem, če se je ta recital kdaj kje izvajal. Bil pa sem vesel Goršičevega izbora, saj mi je bil Kajuh od nekdaj blizu.

V izvodu recitala, dobil sem ga v knjižnici, je v vaši pesmi nekdo s svinčnikom prečrtal Marija Snežna in napisal moja Muza. Tako zvenite v novi »priredbi«:

Stori čudež, moja Muza,

in mi daj glas svojega zvona /…/

Vam je všeč?

To je verjetno kdo storil zaradi časa v katerem smo živeli, ko ni bilo zaželeno imenovati Boga in svetnike. A tudi tako ni čisto narobe. Vendar pa jaz nisem nagovarjal samo svoje Muze, temveč tudi zavetnico svojih bregač in njenih ljudi. Prosil sem za čudež.

Leta 1966 je izšla vaša prva zbirka Vsakdanji kruh, ki ste jo omenili, istega leta je Tomaž Šalamun izdal zbirko Poker. Vsakdanji kruh in Poker. Na prvi pogled dva različna svetova. Tudi na drugega?

Različna svetova. Pa ne samo na prvi pogled. Izhajava tudi iz različnih izhodišč pesniškega ustvarjanja in smisla umetniškega poklica, ki ju nakazujeta že sama naslova obeh zbirk: poker je igra, kruh pa eksistencialna vsakdanja hrana.

Tudi vi ste provokativen ali vsaj nenavaden pesnik. Po besedah Draga Jančarja je slovenska poezija preigrala mnoge registre eksistencializma, življenjskih temačnosti, jezikovnih eksperimentov, avantgardnih ekskurzij, vi pa ste mirno pisali naprej o podobah skorajda minulega sveta. Ste zato, kot domneva vaš prijatelj Jančar, priljubljeni pri bralcih?

Ne vem, zakaj sem, če sem res, priljubljen. O tem se ne sprašujem. Izpovedujem se, torej sem, bi rekel na kratko. To mi pomaga živeti. Ugotavljam pa, da kar iskreno pride od srca, tudi najde pot do srca.

Nikoli vas ni odnesel noben literarni tok. Skušnjave pripadati kakemu krogu pa so bile? Veljalo je in velja, da te ni, če mu ne pripadaš.

Podzavestno sem se upiral »novotarijam« in tako imenovani avantgardi. Hodil sem svojo »kmečko« pot in kljuboval. V tistih časih mi je eden od literarnih sopotnikov rekel: Kuntner, ti nikoli ne boš avantgarden pesnik. Začuden sem mu odgovoril, da sploh nimam tega namena. Po dolgih letih, ko sem še zmeraj vztrajal pri zvestobi sebi in svojemu svetu in je ludizem v literaturi počasi pojenjal, pa mi je pisateljski kolega iz istega kroga poočital, da sem špekulant, ker sem vedel, kako je treba pisati. Nič nisem vedel. Ostal sem le zvest sebi in vztrajal v iskrenosti. Iskreno je novo, mi je nekoč dejal znameniti slovenski umetnik.

Svojevrstno je vaše nepoglabljanje v zgradbo svojih pesmi. Za literarne razprave vam še vedno ni dosti mar?

Res mi za zanje ni dosti mar. Sem premalo »pameten«, a dovolj srčen. Kar je za pesnika bistveno. Pesem mora dihati z izpovedovalcem, zato je vsaka pesem samosvoja, tudi po obliki. Pomembna je vsebina, globina izpovedi.

Vi ne raziskujete novih prostorov poezije? Ali pač? Kritiki so v vašem zgodnejšem obdobju vseeno pričakovali nekakšen preboj za »osvajanje novih tematsko-problemskih ozemelj, za poseg v jezikovno in stilsko divjino slovenske poezije« (Drago Bajt, 1982).

Zanimive stvari raziskujejo in odkrijejo kritiki. Jaz raziskujem le sebe, skrivnosti srca in duše.

Vas večkrat ustavi oziroma zadrži občutek, da nekaterih reči (še) ni mogoče ubesediti? »Pesnik mora povedati to, česar se ne da povedati,« ste dejali v pogovoru za nekdanji Mag. Se držite tega, da poezije ni mogoče razlagati?

Pesem predvsem doživljamo, manj razlagamo. Lahko pa kdaj kakšno zapleteno misel ali čustvo poskušamo tudi pojasniti.

Kako vaš igralski poklic »določa« pisanje vaše poezije? Pesmi najprej slišite?

Ja, najprej jo slišim oziroma preverim v samogovoru. Šele potem jo zapišem.

Nekateri pesniki priznajo, da (skoraj) nobene pesmi ne znajo na pamet.

Tudi sam priznam, da znam na pamet le nekatere svoje pesmi. Na izust znam več druge, boljše literature. Moje lastne pesmi so »najboljše« le ob svojem rojstvu.

Poročen s pesništvom, ljubimka z gledališčem. Je to razmerje, ki ga ohranjate, ali pa ste ljubico oziroma »zunajzakonsko razmerje« dali nekoliko na stran?

Ko sem bil v polni ustvarjalni moči, sem zmogel živeti z obema tudi vzporedno. A v svojem ustvarjalnem vrhuncu sem bil do kraja zvest in predan vedno le eni muzi, z dušo in telesom, kakor pravimo.

V spominu vam je ostala vloga Johna Proctorja v Millerjevi drami Lov na čarovnice. Kako je zdaj z lovom na čarovnice?

Tu in zdaj smo priče nadaljevanju Lova na čarovnice pa tudi velikim predstavam mafijskih procesov z oprostilnimi sodbami. Proctor očita sodišču: »Boga ste poteptali v blato in vlačugo povzdignili v nebo!«

Filozof Edvard Kovač – pri PEN vodi mednarodni komite za mir – zagotavlja, da bodo z ljudmi, ki so zapustili PEN, vzpostavili dialog. Ste se pripravljeni odzvati na takšna dialoška vabila?

Iskreno spoštujem prizadevanje dr. Edvarda Kovača za dialog. Vendar ga jaz ne bom zmogel upoštevati, ker se je v pisateljskem društvu in PEN zgodila nezvestoba Slovenski pomladi, in ne le nezvestoba, tudi oskrunjenje. To pa je nepopravljivo. Povzročila ju je peščica ljudi iz sovraštva in politikantskih nagibov.

Torej ne morete pritegniti njegovemu mnenju, da so bile za spor in odstope odločilne predvsem osebne zamere?

To sovražno mašinerijo so pognale osebne zamere in politikantstvo. Izstopi so bili večinoma načelni.

Nekakšen vrag je v tebi, pravite v pesmi iz zbirke Ledene rože. Ostajate, naj uporabim kar besede iz te pesmi, z vsem in navkljub vsemu? Kljubovanje, uporništvo in domoljubje gredo z roko v roki?

Seveda gre. Kljubujem lažem, prevaram, sprenevedanju … Upiram se krivicam, nasilju, nemorali, sprevrženostim … Ljubim lepoto, dobroto, resnico … In ljubim »nebesa pod Triglavom«!

V enem od pogovorov ste se čudili, da umetniki Slovenske pomladi in vsega, kar je za Slovence s tem usodno povezano, razen redkih izjem, niso globlje doživeli in izpovedali. Skoraj štirinajst let je minilo od takrat – vaše čudenje pa vztraja?

Bolj ko se časovno odmikamo od tistih čudežnih pomladnih dni, bolj se temu čudim. A moje čudenje nad zgodovinskim darom Pomladi vztraja. Od prve pomladi se z vsako pomladjo obnavlja. Naša država je zrasla na stoletnih sanjah vseh mrtvih in živih domačinov »nebes pod Triglavom«, četudi nezavedno. A za vedno! Saj je samostojna država najvišji dosežek vsakega naroda. Naša generacija je imela izjemno priložnost, da jo je lahko soustvarjala.

Imate občutek, da je domoljubje zlorabila skrajna desnica, kot meni, denimo, avtor romana Jugoslavija, moja dežela?

Resnično in iskreno domoljubje je pozitivno in ga ni mogoče zlorabiti, kakor tudi nobene resnične in iskrene ljubezni. Je pa mogoče z njim manipulirati, kakor recimo s sklicevanjem na nacionalni interes.

Vaše pesmi o izginulem svetu preveva nostalgična bolečina sprijaznjena z minevanjem. Kako gledate na nostalgijo do Jugoslavije in komunistične revolucije?

Deloma razumem nostalgijo po preteklih časih, ker je to v bistvu nostalgija po mladosti. In noben totalitarizem ne more biti tako grd, da ne bi bilo lepo biti mlad. Samostojna država je najvišji dosežek našega naroda. Ne preseže ga nobena državna skupnost, v kateri smo kdaj živeli. Tudi ne Jugoslavija, še najmanj totalitarna Jugoslavija. Pa tudi ne Evropska unija. Državna samostojnost je vrednota, ki jo moramo ohranjati, utrjevati in gojiti. Zato ne razumem in z gnusom zavračam mahanje z zavrženimi simboli, četudi le provokativno in protestno. Taka dejanja imenujem renegatstvo.

Mitja Meršol, zdaj poslanec vladajoče stranke, je javnosti pojasnjeval, da je bila takrat, ko je sodeloval z Udbo, domovina Jugoslavija …

Sodelovati s tako nečastno institucijo, kot je – dokazano in potrjeno – bila Udba, je zavrženo dejanje, četudi s sklicevanjem na delovanje za domovino. Takrat smo rekli: S Titom naprej!

Je Slovenija v varnih (ženskih in pozitivnih) rokah?

Aktualna (ženska in pozitivna) vlada ni bila izvoljena na volitvah, zato ne morem reči, da imamo tako vlado, kot si jo zaslužimo. Jaz ji kljub temu želim uspešno delo, saj bi bil uspeh skupen. Sicer pa tudi nadaljuje večinoma restriktivno politiko, kakor jo je zastavila Janševa vlada. A je sploh mogoče drugače?

Koliko skrbi vaše srce namenja Evropi oziroma, drugače, ali lahko Evropa obstane brez domoljubja?

Zasluži si toliko naše ljubezni, kolikor je bo sama posvetila domovini Slovencev. Če se v njej ne bomo počutili doma, se bomo začeli odtujevati. To velja za vsako njeno članico. Samo taka Evropa ima smisel in pravico obstoja. Nobena domovinska skupnost ne more obstati brez domoljubja.

Več lahko preberete v Reporterju.