Eden od najpomembnejših dogodkov letošnjega leta bo zagotovo razsodba Arbitražnega sodišča, ki odloča o meji med Slovenijo in Hrvaško. Arbitražna odločitev bo najverjetneje znana že aprila letos. Ker sta si stališči Slovenije in Hrvaške glede tega vprašanja po enostranskem hrvaškem odstopu od arbitraže diametralno nasprotni, je že danes veliko ugibanj, kako se bodo na odločitev v Haagu odzvali v Zagrebu.
Pred Slovenijo so tri poti: najprej zagotavljanje enostranske uveljavitve razsodbe, nato iskanje sporazuma s Hrvaško s pomočjo generalnega sekretarja OZN in na koncu – če ne bo pozitivnih rezultatov – nova tožba proti Hrvaški. Ne zaradi same meje, pač pa zaradi očitne kršitve Dunajske pogodbe o pravu pogodb ter neutemeljenega poskusa odstopa Hrvaške od arbitraže. Prav o tem, smo izvedeli iz virov blizu vlade, v teh dneh razmišljajo slovenski pravniki. Kajti medtem ko slovenski diplomati opozarjajo, da bo odločitev Arbitražnega sodišča potrebno spoštovati, hrvaški politiki neprestano ponavljajo, da je zanje arbitražni sporazum – mrtev. Po znani “prisluškovalni aferi” in objavi prisluhov pogovorov med slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem in agentko na sodišču Simono Drenik je o tej zadevi odločalo tudi Arbitražno sodišče in sprejelo sklep, da je Slovenija sicer res kršila svoje obveznosti iz sporazuma, da pa kršitve kljub temu niso bile bistvene. Medtem sta bila po odstopu slovenskega in hrvaškega člana sodišča imenovana dva nova člana in sodišče je nato nadaljevalo z delom. Vendar pa Hrvaška nobenega sklepa Arbitražnega sodišča ne priznava več za veljavnega. Vse odločitve arbitraže so zanjo “nične in neveljavne”.
Glede na vse to se zastavlja logično vprašanje: kaj torej sledi? Kaj se bo zgodilo z implementacijo in uresničevanjem Arbitražnega sporazuma? Prav o tem – namreč o implementaciji sporazuma – je v več svojih izjavah govoril tudi slovenski zunanji minister Karl Erjavec. Odgovor na to vprašanje je seveda precej enostaven. Implementacija sporazuma, ki ga ena od dveh strani ne priznava, je precej težavna. Implementacije sporazuma, vsaj s strani Hrvaške pač ne bo. Zagotovo torej po razsodbi lahko pričakujemo zgolj nove napetosti na južni meji, nove poskuse hrvaške policije in “civilne družbe” oziroma ribičev, da “zasedejo” dele ozemlja in morskega akvatorija, ki ju imajo za svoje in podobno. Že videno – deja vu. Na vse to pa bi se slovenski državni organi seveda morali pripraviti že danes.
Zakaj Hrvaška ne more odstopiti od arbitraže
Slovenska diplomacija bi morala predvsem jasno in odločno zagovarjati stališče, da je mnenje Hrvaške, da je sporazum “mrtev”, delo sodišča pa “brezpogojno kompromitirano” – kar sicer neprestano ponavljajo vsi hrvaški politiki -, v popolnem neskladju z veljavnim mednarodnim pravom. Pravice do enostranskega odstopa od mednarodne pogodbe, kot ga razglaša Hrvaška, namreč mednarodno pravo ne pozna. Slovensko uradno stališče je, da je tudi pravico o tem, ali je bil arbitražni sporazum kršen ali ne, Hrvaška s podpisom arbitražnega sporazuma že prenesla na arbitražno sodišče, ki je nato suvereno odločilo, da kršitve Slovenije niso bile odločilne.
Toda tudi če to slovensko stališče ne bi vzdržalo strokovne presoje, Hrvaška še zmeraj nima pravice do enostranskega odstopa od pogodbe. In če je to res, potem že to dejstvo nakazuje, v katero smer bo zavil že dve desetletji in pol trajajoč mejni spor med Slovenijo in Hrvaško. Da bi dokazali, da Hrvaška ni imela in še vedno nima pravice, da zaradi “prisluškovalne afere” in domnevno hude “materialne kršitve” enostransko odstopi od arbitražnega sodišča, bo na koncu najverjetneje potrebno sprožiti pravdo – na novem sodišču. Z drugimi besedami, če Hrvaška ne bo želela sprejeti razsodbe, bo Slovenija Hrvaško prisiljena tožiti pred Meddržavnim sodiščem (ICJ) v Haagu. Še pred tem pa bi najverjetneje prišlo do posebnega postopka posredovanja generalnega sekretarja OZN.
Da je ta pot najverjetnejša, kažejo tudi informacije iz vrha slovenske vladajoče politike. “O tem razmišljajo tudi naši pravniki,” nam je potrdil dobro obveščen vir blizu slovenske vlade. V zvezi s tem smo 7. februarja letos Ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ) poslali več vprašanj, vendar odgovorov do zaključka redakcije (še) nismo dobili. V tem primeru bi imeli s Hrvaško tako odprta dva spora – prvega o meji in drugega o implementaciji razsodbe Arbitražnega sodišča. Tudi Slovenija bo po takem scenariju v nezavidljivem položaju, saj bo morala tudi tedaj, če sama ne bo v celoti zadovoljna z razsodbo sodišča (kar je seveda verjetno) po novi sodni in zelo zamudni poti iskati pravico za uveljavitev sporazuma, s katerim bi vendarle dobila jasno določeno južno mejo s Hrvaško.
Takšen razvoj dogodkov se zdi zelo verjeten tudi mednarodnim pravnikom. Najboljši primer za to kaže analiza dr. Armana Sarvariana, predavatelja na Univerzi Surrey ter specialista za etična vprašanja v zvezi z mednarodnimi sodniki, ki razsojajo na mednarodnih sodiščih. Hrvaški mediji so še pred letom dni pogosto citirali tega pravnika, ki je ob začetku slovensko-hrvaške prisluškovalne afere menil, da bi bilo Arbitražno sodišče najbolje takoj razpustiti, saj se arbitražna sodišča opirajo na domnevo, da bodo stranke v postopku sprejele njihove odločitve. Ker si je težko predstavljati, kakšen politični pritisk bo treba naložiti Hrvaški, da bi jo prisilili v uveljavitev odločitve arbitražnega sodišča v sporu s Slovenijo, je ta strokovnjak najprej svetoval – (samo)razpustitev sodišča. O tem, da bi bilo najbolje, če se arbitražni postopek prekine, profesor Sarvarian navaja še dodatne razloge. V hrvaški pogodbi o pristopu Evropski uniji namreč ni pogoja, da mora Hrvaška tudi izvršiti sodbo Arbitražnega sodišča (!).
V nadaljevanju na Portal plus še: Hrvaški vstop v EU in slovenska lahkovernost, Iz enega spora lahko nastaneta dva, Sarvarian: “Slovenija ima prav”, Smo Hrvaško prehitro “spustili” v Evropsko unijo?, Kako bo Slovenija uveljavljala razsodbo.
