Konec šolskega leta je vse bližje. Starši pogosto s strahom in zaskrbljenostjo čakamo, kaj nam bo sporočil e-asistent o našem otroku. Ko sporočilo pride, se začne obračun. Razkrije se ozadje dogajanja in stanje, ki nam morda ni všeč. Najpogostejša reakcija staršev je zaskrbljen klic v šolo. Vse, kar temu sledi, pa je povod za moje razmišljanje.
Če nesrečnemu sporočilu sledi miren pogovor staršev z otrokom, se situacija lahko srečno razreši. Rezultat niti ni pomemben. Če je to ukor, slabša ocena ali popravni izpit – prav. Starši namreč vedo, da je otrok sposoben rešiti situacijo, v kateri se je znašel. Ker mu zaupajo, gre otrok v akcijo, dela in raste.
A žal so reakcije staršev tudi drugačne. Otrok, kot da ni povzročitelj nastale situacije, lahko mirno opazuje tekmo med starši in učiteljem, včasih pa je niti opazuje ne! Ker učitelji morda nimamo pri roki vseh argumentov ali pa argumenti v očeh staršev nimajo teže, in priznam – ker si pač ne želimo nadaljevanja sporov, groženj z inšpekcijo ali odvetniki – pritisku staršev popustimo. Otroku damo še eno možnost spraševanja, pisanja ponovnega testa, upoštevanja že zdavnaj zamujenih opravičil … In otrok je rešen! Rešen. Pozitiven. Odličen. Boj se je srečno končal in ta otrok ve, da so starši močni, odločni, samozavestni in uspešni.
O poštenosti in otrokovi odgovornosti se starši ne sprašujejo več. Tudi otrok ne. Glavno vlogo sta odigrala pogum in samozavest staršev na eni in tolerantna, popustljiva drža učiteljev in šole na drugi strani. Kaj s takim rezultatom sporočamo mladim?
Bojim se, da predvsem to, kar nam je na videokonferenci SIRIKT v Kranjski Gori prejšnji četrtek povedal predsednik države Borut Pahor. Na vprašanje dijakov, kaj najbolj ceni pri mladi slovenski generaciji, je poudaril, da predvsem njihovo samozavest. Da je samozavest pomembna vrlina mladih, je dejal! Razumem.
A vseeno razmišljam, od kod ta samozavest in kaj nam sporoča o mladih. V šoli med dijaki vidim samozavest, ki nima nobenega temelja – ne v znanju, ne v odnosih, ne v sposobnostih, ne v delavnosti, kaj šele v poštenosti. Mnogi pokončno in ponosno hodijo mimo kolegov in sošolcev brez pozdrava, kajti samozavestni so! Vidim pa tudi mirno vedenje dijakov, ki radi posojajo zapiske, razlagajo snov sošolcem, so preprosto prijazni, sodelujejo in so uspešni. Ne, na videz niso samozavestni, morda prej obratno.
Več lahko preberete na strani Društva katoliških pedagogov Slovenije (DKPS)
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
