Pozor, ženske prihajajo! No, pravzaprav so že tu in bodo, kot kaže, odločilno zaznamovale zadnjo tretjino obdobja, ko Slovenija v lepši jutri hiti pod vodstvom KGB-koalicije. Taktirko sicer vihti Borut Pahor, toda v razglašenem kvazilevem orkestru, kjer vsak igra svoj cigu-migu, si nežni spol očitno želi prevzeti vlogo vodnika iz čedalje hujše zmede in blokad. Bati se je le, da bo državna barka pod vplivom tega enkratnega cvetobera siren dokončno pristala na čereh.
/ … /
Vzemimo samo tovarišico Majdo Potrata. Izhajajoč iz njenih poslanskih nastopov, razprav in razmišljanj, si jo vsaj osebno še najlaže predstavljam kot Titovo omladinko, z rdečo rutico okrog vratu in z ozvezdeno šajkačo na glavi, kako leta okrog palače evropskega parlamenta v Bruslju, trosi po tleh podobice pokojnega maršala in prepeva: na Slovenskem smo mi gospodar! Ženska namreč vedno znova učinkuje malce otročje. Ko jo poslušaš, ti gre hkrati na smeh in na jok, prav to pa je najbolj nevarno. Kajti ona in »zdrave sile«, ki jih pooseblja, mislijo smrtno resno.
In že smo pri modrijanki iz Tomišlja Spomenki Hribar. Visoko etična gospa je ugotovila, da je vrag odnesel šalo in da bo ob katastrofalno nesposobni levosredinski vladi na prihodnjih volitvah, predčasnih ali rednih, res zmagal JJ, zato je v najnovejši solo(?) akciji sklenila ustaviti resnico. Tudi če se vse podre, Janše ne bi smeli spustiti na oblast, je na veliko veselje Danila Türka dala vedeti kameram in mikrofonom. Nakar je kot delikatesno izbiro po lastnem okusu ponudila narodu mačko v žaklju z imenom Maja Makovec Brenčič, ki naj bi v kabinetu prvega ministra zamenjala Boruta Pahorja. Sic! Na srečo je verjetnost, da bo Spomenkina ideja meso postala, približno enaka, kot če bi za nadomestno vladarico predlagala Čebelico Majo.
A intelektualnih artizmov Hribarjeve smo že vajeni. Nemajhna, če ne superšokantna novost na prazničnem kulturnopolitičnem prizorišču je bila v predprejšnjem tednu književnica Svetlana Makarovič. Mojstrica pravljic za otroke se je mahoma prelevila v pripovedovalko pravljic za odrasle, nad katerimi je bil še najbolj navdušen slikoviti Janez Stanovnik: človek, ki skuša fosilizirati novejšo slovensko zgodovino na nivoju mitov iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, je dobil udarno zaveznico. Makarovičeva je tako na svečanosti ob 70. obletnici dneva, ko se je uprla Primorska, z gnevom v srcu povedala, da sovraži nacifašiste, domačim izdajalcem pa namenja le prezir. Govorila je v sedanjiku, kar priča o napredujoči pesničini dezorientaciji v času in prostoru. Nacifašisti namreč niti posamič niti v ešalonih ne silijo čez Fernetiče, Ljubelj ali Vrtojbo, muzejsko in arhivsko gradivo so že dolgo tudi v Nemčiji in Italiji, domače izdajalce pa je naša pravična revolucija, usmerjena v socialne reforme, po vojni deponirala v kakšnih šeststo neoznačenih počivališč, kjer njihov mir skušajo kaliti edinole brezsramni skrunilci izročil OF.
Vendar je odsotnost preteklika v slavnostnem izvajanju pravljičarke malenkost v primerjavi z mentalno kruljavostjo na antološkem predzadnjem Vročem stolu Voduškove Info TV. Izvorna krivca naših križev in težav sta Vatikan in Cerkev nasploh, je ugotovila Svetlana. In je, ko so ji spet dali besedo, razvila tezo o posameznikih in manjšini, ki že od nekdaj ženejo svet naprej, ker imajo prav, večina pa se moti. Sporočilo je jasno: suspendirajte demokracijo, saj temelji na volji večine in nas bo pahnila v kremplje reakcionarjev. Se pravi Janše. Naj torej živi Makarovičeva, naj živi pojav afežejevk 21. stoletja!
Več: Reporter
