Pa smo bili Slovenci spet na naslovnicah svetovnih medijev. Spet se je kot svetovno izjemna izkazala – Slovenka. Dobili smo generalko. Generalico, pišejo nekateri. Ali generalmajorko.
Ker gre za moško funkcijo, ki je hkrati simbol prave moškosti, pa ne bi bilo nič narobe, če bi ji rekli tudi kar general. Pokazala je, da je enakovredna moškemu. Zakaj bi si zdaj izmišljali novo besedo, ki ne prinaša nič novega? Meni bolje zveni “general Alenka Ermenc”. Gospa general. General Alenka Ermenc je prva in edina poveljnica vojske kake države. Z izjemo Ivane Orleanske mogoče edina v zgodovini. Če je Ivanka Orleanska v resnici sploh bila poveljnica. Zgodovinarji namreč ne vedo zagotovo, kaj se je takrat zgodilo in kaj je plod fantazije francoskih domoljubov. Tako to je pri zgodovini: ko jo v roke vzame politika, ne veš več, kaj je dejstvo in kaj je mit.
Očetnjava
Ne bi opisoval slavnostnega dogodka, o katerem so že vsi pisali. Naj omenim samo eno podrobnost, ki je večina novinarjev ni niti omenila. Bodisi ker to niso hoteli bodisi ker tega sploh niso opazili. Gospa general je v nagovoru poudarila ljubezen do domovine, kar je v slovenskem medijskem prostoru prava redkost. Domovino je poimenovala še z eno, v naših medijih in šolskih knjigah povsem pozabljeno besedo: očetnjava. Kako lepo! Mnogi polpismeni predstavniki novinarskega sveta so to besedo verjetno slišali prvič v življenju, zato je to še toliko bolj pomembno.
Yugo-moda
General Ermenc je bila oblečena v slavnostno uniformo. Ne ravno posrečeno oblikovano. Slovenske uniforme so po izgledu namreč zelo daleč od uniform drugih svetovnih vojska. To pa je daleč od besede moda. V oblikovnem, v mod-nem smislu, je logika “nemodnosti” ostala taka, kot smo jo poznali v nekdanji državi. Yugo dizajn.
Precej nenavadno je, da na to nemodnost opozarjam državljan, ki res nima pojma o modi. Paše moškim. A strokovnjaki so tiho. Kar bi se dalo mogoče tudi razumeti. Da so tiho strokovnjakinje, pa se ne da razumeti.
So pa na moč glasne neke druge strokovnjakinje. Feministke so žarele od sreče. Niso sicer poudarjale, da je gospa tudi soproga in mati treh otrok. To se namreč ne vklaplja v njihove ideale ženskosti. Pardon, moškosti. Današnje feministke v resnici ne bijejo bitke za ženskost, ampak za – moškost. Zadovoljne so namreč, ko ženska doseže kak MOŠKI položaj, ga opravlja enako kakovostno kot MOŠKI in se pri tem obleče v MOŠKA oblačila.
Ne razumem, kako lahko feministke imajo za dosežek ženske, oblečene v moške policijske uniforme. Z moško kravato vred. Pa kaj sem napisal!?! Moška kravata. Kravata je namreč samo moška, tako kot je krilo samo žensko. A v tem dekadentnem času je postalo vse tako zmedeno, da smo začeli pisati nepotrebne pridevnike.
Stoletni boj feministk za – moškost
V tem več kot stoletje trajajočem boju feministk za ženske pravice so izničile eno od svojih temeljnih in od vekomaj priznanih pravic: pravico, da so oblečene po svoje. Tako kot jim najbolj ustreza in je zanje najbolj primerno. Da so oblečene ta-ko, kot se najbolj počutijo.
Ampak ne. One žarijo od sreče, ko vidijo žensko na kratko postriženo. žensko, postriženo “na fantka”. žensko postriženo po moško. Žensko, stlačeno v moško obleko. Oblečeno v hlače, “rekelc” in kravato.
Obleka po meri človeka
Pa saj, v končni fazi, jim nihče glasno ne odreka pravice, da se strižejo, oblačijo in obnašajo po moško. Zato je še toliko bolj nenavadno, da tako številne feministke ne zahtevajo uniform, ki bi bile ŽENSKE.
Nihče jim ne odreka pravice, da ženska postane general. Nasprotno. Mnogi moški so celo ponosni, da je tako. A zakaj za božjo voljo nihče ne reče, da bi morala gospa general, pa tudi gospodična vojak, imeti obleko po meri – človeka?
Vir: Novi glas, 6. decembra 2018 (letnik 23, št. 43, stran 13)
