Slovenska znanost je mednarodno konkurenčna na redkih segmentih znanstvenih področij. Iz ust znanstvenika ne boste slišali, da je najboljši na svetu in da je primerljiv z ostalimi, kot pogosto poslušamo pri nas in to že ob odkritjih nekoliko bolj tople vode. Lastna hvala je odraz pomanjkanja osnovne intelektualne poštenosti in raziskovalnega dostojanstva tistih, ki se hvalijo. Tisti znanstvenik, ki išče, raziskuje in skuša dojeti, deluje ob raziskovanju svojega področja stran od medijev in medijskega blišča in ga ne zanima popularnost. Naj se sliši stereotipsko in zastarelo, a znanstveniku je v njegovi biti delovanja kot znanstvenik bolj od slave in bogastva pomembno razumevanje procesov, ki jih raziskuje. V ospredju je vedoželjnost in razumevanje dojemanja.
Pred leti sem z odprtimi ušesi prisluhnil govoru Luca Selsa, tedaj dekana Fakultete za ekonomijo in poslovanje Katoliške univerze iz Leuvna, ki je bil gost srečanja dekanov, ki smo ga organizirali na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Sels je na prvo mesto med dosežki svoje matične inštitucije postavil kakovostno in konkurenčno raziskovalno delo. Sels gre še korak dlje, saj meni, da sme le dober raziskovalec prenašati znanje na mlajše generacije. Po njegovem mnenju sta od načina podajanja snovi mladim izobražencem najpomembnejša znanje in strokovna usposobljenost profesorjev, šele nato pedagoške spretnosti in priljubljenost med študenti.
Za Katoliško univerzo iz Leuvna, ki velja za največjo univerzo v Belgiji, je po mnenju Selsa ključno nenehno raziskovanje in dokazovanje v mednarodni znanstveni areni. Univerza je v vrhu po pridobivanju evropskih sredstev za raziskovalne projekte in v vrhu po sredstvih, ki jih prejme na trgu. Katoliška univerza iz Leuvna po njegovem mnenju ne potrebuje akreditacij, ker ji akreditacije vsakokratno potrjujejo rezultati njenih diplomantov in raziskovalcev. Selsov pogled na znanstveno odličnost in konkurenco v raziskovanju sovpada s tem, kar je dejal že Hayek, da je namreč le odličen raziskovalec, ki je seznanjen z najnovejšimi dosežki v znanosti, lahko profesor in pedagog bodočim izobražencem in da njegove zamisli in znanstvena dognanja ne morejo biti priljubljena med množicami v obdobju njegovega aktivnega raziskovanja. Znanstvenik, čigar ideje so priljubljene med množicami, je korak za časom.
Trditi, da je slovenska znanost konkurenčna in pri tem javnosti servirati tri algoritme in molekulo za pritrjevanje na rakave celice je bahanje. Tovrstno raziskovanje je v mednarodnem merilu nekaj normalnega in se ga ne obeša na velik zvon. Odkrivanje novega in neznanega bi moralo biti temeljni motiv raziskovalca. O rezultatih analiz in poskusov se ne kliče na nacionalno televizijo, temveč se jih natančno in znanstveno strogo obdela in se jih na relevanten način objavi v znanstvenih revijah. Uspeh ideje in domet nove zamisli se nato meri po kriterijih raziskovalnega dela.
Raziskovalna srenja pri nas se navadno oglasi s svojimi dosežki in jih obeša na veliki zvon, ko je treba lobirati za denar pri uradnikih z Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. S takšnim početjem se pred javnostjo posredno brani statusna zaščita visokošolskega sistema. Malo jih slišimo govoriti o tekmovalnosti v znanju in o tekmovalnosti pri zaposlitvah v visokošolskem sistemu. Že ob omembi konkurence v visokem šolstvu se oglasijo kriki »promotorjev znanosti« o ohranjanju javnega visokega šolstva in o neodtujljivosti javnega interesa v visokem šolstvu, vse skupaj pa pod pogojem avtonomije univerz. Kakovost dela na univerzah in raziskovalna uspešnost sta ob tem videti drugotnega pomena. Univerza v Ljubljani je bila v letu 2014 uvrščena med 401. in 500. mestom na šanghajski lestvici univerz, kar je dovolj pomenljivo samo po sebi in ne potrebuje dodatnega komentarja.
Slovenski visokošolski in raziskovalni sistem je socialistični kolhoz iz prejšnjega sistema in je eden izmed sistemov v naši državi, ki še niso bili deležni resnejše institucionalne prenove. Prevladuje občutek, da se slovenska znanost giblje stran od osnovnega poslanstva znanosti, ki bi naj bilo v odkrivanju resnice in v dodajanju k obstoječem fondu znanja s pomočjo objektivnih in preverljivih metod znanstvenega raziskovanja. Giblje se v smeri politizacije za ohranjanje lastnega vpliva v družbi in to za vsako ceno. S takšnim početjem se znanost postavlja proti svojim lastnim velikanom. S takšnim odnosom pozabljamo na staro aristoteljansko notacijo znanstvenega védenja in na vsa velika imena človeštva in svetovne znanosti.
Bo že držalo, da z znanostjo na Slovenskem nekaj ni v redu. Preveč je hazardiranja z moralo, preveč je politične angažiranosti profesorjev in znanstvenih delavcev in premalo je intelektualne iskrenosti, po Hayeku ključne lastnosti pravih raziskovalcev in velikanov znanosti, na ramenih katerih vsi stojimo. Kje je rešitev? Ozrimo se na sever in že čez mejo bomo na senčni strani Alp naleteli na nekaj dobrih praks, ki bi jih pri prenovi sistema znanstvenega raziskovanja in delovanja univerzitetnega prostora na Slovenskem lahko vpeljali. To je en del. Drugega, težjega, predstavlja sprememba našega odnosa do znanja, začenši pri profesorjih, študentih, ljudeh z resornega ministrstva kot širši javnosti.
Vedoželjnost je osebna vrednota, ki jo simbolizira pripravljenost po odrekanju in vlaganju v lastne zmožnosti raziskovanja in ustvarjanja. Vedoželjnost v Sloveniji ni vrednota. Izrinil jo je kolhozniški ustroj hermetično zaprtega visokošolskega sistema, kjer vlada strah pred odličnostjo in vdanost pripadnosti. Pot do vedoželjnosti je dolga in trnova. Vendar šele na poti vedoželjnosti dobi Gaudeamus igitur tisti pravi zven.
Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.
*Veselimo torej se
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
