Slovenci premoremo veliko inteligentnih posameznikov, odličnih raziskovalcev in predavateljev. Na to smo lahko ponosni. Prav tako pa smo lahko razočarani, pravzaprav bi nas moralo biti kar sram, kako slabo izkoristimo narodov znanstveni potencial. To ni le spoznanje ponižanih in razžaljenih raziskovalcev slovenskega rodu, ki jih akademske institucije te države z velikimi zamahi odganjajo od sebe. Je tudi ugotovitev najuglednejših mednarodnih strokovnjakov, ki nekoliko bolje poznajo slovenski akademsko-raziskovalni prostor in za katerega, brez dlake na jeziku, pribijejo, da slovenska država s svojo politiko izobraževanja in raziskovanja že leta vrši demografski samomor. Piko na i tej samomorilski drži, poleg že dolgo vzdrževane protiustavnosti na področju osnovnošolskega izobraževanja, sedaj postavlja predlog novega zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti izpod peresa ministra Pikala. Predlog zakona je v dveh temeljnih določbah očitno večkratno protiustaven. Poleg tega pa še brezsramno razkriva, za kaj in še bolj za koga v slovenski znanstveno-raziskovalni dejavnosti pravzaprav gre.
Temeljna novost zakona
Bistvena novost zakona in temeljni razlog, zaradi katerega se ta najbrž sploh sprejema, je dokončno podržavljenje znanstveno-raziskovalne dejavnosti. To je doseženo s pomočjo kombinacije 76. in 17. člena predloga zakona. Prvi opredeljuje javno službo na področju znanstveno-raziskovalne dejavnosti, ki se izvaja v obliki stabilnega financiranja in programov nacionalnih raziskav. Javna služba se financira iz javnih virov. Izvajajo pa jo lahko samo subjekti, opredeljeni v 17. členu predloga zakona. To pa so izključno javne raziskovalne organizacije, torej tiste, ki jih je ustanovila pravna oseba javnega prava. V veliki večini primerov bo to država, včasih tudi občina. To logično pomeni, da do stabilnega financiranja in do programov nacionalnih raziskav ne bo upravičena prav nobena zasebna raziskovalna organizacija, tudi najbolj vrhunska ne. Podjetja, katerih ustanovitelji so fizične ali pravne osebe zasebnega prava; pa tudi pravne osebe javnega prava, ki niso izključno v javni lasti, se lahko za stabilno financiranje svojih raziskav iz javnih sredstev preprosto obrišejo pod nosom.
Z eno samo izjemo. Ministrstvo je posebej za Univerzo v Novi Gorici, ki prav v tem času predseduje slovenski rektorski konferenci, predvidelo zakonsko ad personam izjemo. Do stabilnega financiranja so namreč upravičene tudi univerze, ki izvajajo koncesionirane študijske programe na dveh stopnjah in katerih ustanovitelji so izključno subjekti javnega prava. To pa je, kot brez sramu zapiše predlagatelj zakona, samo Univerza v Novi Gorici, ki je sicer zasebni visokošolski zavod, a izpolnjuje prav zanjo pripravljen zakonski pogoj, da izvaja koncesionirane študijske programe na dveh stopnjah in katere ustanovitelji so izključno subjekti javnega prava,
Očitna protiustavnost
Protiustavnost opisanega predloga nove pravne ureditve je vidna z lune. Povrhu vsega pa ni ena sama, ampak so najmanj tri. Prvič gre za kršitev načela pravne države, v skladu s katerim morajo biti predpisi, kar zakon seveda je, splošni in abstraktni pravni akti. To pomeni, da ne smejo biti pisani ad personam, tako da nek zakonski pogoj lahko pravno ali pa dejansko izpolni en sam konkreten subjekt, v tem primeru Univerza v Novi Gorici. Vse od francoske revolucije naprej zakoni, kot odraz splošne demokratične volje ljudstva, ne morejo in ne smejo ustanavljati individualnih privilegijev za točno določen pravni subjekt. Tako nomotehnično postopanje pomeni zlorabo pravne oblike zakona, ki je seveda nezdružljiva z vladavino prava. Če je tako ravnanje namenjeno temu, da se drugemu pridobi premoženjsko ali nepremoženjsko korist, pa gre celo za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja.
Drugič, predlagana ureditev je v očitnem nasprotju s 14. členom slovenske ustave, ki opredeljuje načelo enakopravnosti. V skladu z njim mora zakonodajalec subjekte, ki so si v bistvenem podobni, obravnavati enako; tiste, ki so si v bistvenem različni, pa različno. Pri čemer mora tudi sam kriterij bistvenosti razlikovanja biti v skladu z ustavo. Predlog zakona enako obravnava različne subjekte: vse javne raziskovalne organizacije in eno zasebno univerzo. Za slednjo celo ustanovi, kot pravi predlagatelj zakona, posebno kategorijo izvajalcev javne službe. Tako ravnanje pomeni kršitev načela enakopravnosti, ki pa bi jo predlagatelj še lahko ustavnopravno opravičil. Ekipa ministra Pikala to stori s trditvijo, »da sta visokošolska pedagoška dejavnost in znanstvenoraziskovalna dejavnost med seboj nerazdružljivo povezani. V primeru podeljene koncesije za študijske programe je bila s strani države tako že nedvoumno preverjena potreba po tovrstnem znanju, ki ga mora podpirati tudi raziskovalna aktivnost. Zato je nepotrebno podvajanje, da bi za ta del izvajali ponovne/dodatne koncesijske postopke in jih privzamemo v enak status kot velja za javne subjekte.« Taka razlaga bi bila ustavnopravno povsem sprejemljiva, če predlagatelj ne bi dodal, da je »zaradi krepitve javne mreže institucij pomembno dejstvo, da morajo biti vsi subjekti, ki so ustanovitelji tovrstnega zasebnega subjekta, osebe javnega prava.«
Kršitev svobode znanosti
Takšno razlogovanje pomeni neposredno kršitev 59. člena ustave, ki določa svobodo znanosti. V tej državi je znanstveno in raziskovalno delo svobodno. Država ima v zvezi s to svoboščino negativno in pozitivno dolžnost. Vanjo ne sme posegati, hkrati pa jo mora, kolikor to zmore, tudi aktivno zagotavljati. Ko to počne; ko torej kot vsaka moderna država z javnimi davkoplačevalskimi sredstvi, in ne lastnim državnim denarjem, ker država svojega denarja nima, spodbuja raziskovalno dejavnost, mora to početi na ustavnoskladen način. V prvi vrsti nediskriminatorno, sledeč namenu in cilju znanstveno-raziskovalne dejavnosti. Ta pa se skriva v spodbujanju najboljših raziskav, vrhunskih raziskovalnih dosežkov, ki so v celoti odvisni od kvalitete posameznikov: znanstvenikov in raziskovalcev. Namen svobode znanosti in raziskovanja iz 59. člena ni in ne more biti »krepitev javne mreže institucij.« Pravica iz 59. člena ni pravica države in njenih organizacij, temveč je pravica posameznika: znanstvenika in raziskovalca, da ima dostop do javnih raziskovalnih sredstev pod enakimi pogoji, katerih bistveni kriterij je in mora biti znanstvena odličnost; ne pa pravni status in lastništvo raziskovalne organizacije, v kateri znanstveno deluje. Z drugimi besedami, predlog zakona, ki se osredotoča na finančno spodbujanje raziskav izključno na podlagi ustanoviteljstva raziskovalne organizacije je v nasprotju z namenom in ciljem 59. člena ustave in kot tak protiustaven.
Še več, če smo iskreni, je, kot že ničkolikokrat poprej pod našimi »liberalnimi« vladami, sklicevanje na zagotavljanje javnega: ohranjanje in krepitev javne mreže institucij, očitno povsem zlagano. Kako naj si sicer razlagamo, da predlagatelj v imenu ohranjanja prav te javne mreže izklesa posebno zakonsko izjemo za zasebno univerzo? Sicer pa, če še malo bolj pomislimo, zakaj pa je sploh treba krepiti javno mrežo raziskovalnih institucij in njim ter samo njim dajati stabilen vir financiranja, za katerega jim ni treba tekmovati z drugimi raziskovalnimi organizacijami od razpisa do razpisa? Očitno zato ker javne institucije niso več meritokratsko najboljše, zato pa tudi ne raziskovalno konkurenčne. Od kar so se pojavili tudi raziskovalci in znanstveniki v gospodarstvu ter zasebnih raziskovalnih organizacijah, se je izkazalo, da javno samo po sebi ni dokaz odličnosti. Je pa prepogosto jamstvo za udobje. In zaradi tega statusa quo je treba poskrbeti za protekcionistične ukrepe, da samo javne raziskovalne organizacije dobijo stalni, od meritokratske tekme na raziskovalnem trgu izoliran vir javnega financiranja.
Politična sprevrženost
Stvari pa so, resnici na ljubo, še bolj zavržne. Ne gre le za ohranjanje statusa quo, za morebitno nagrajevanje lenobe, gre tudi in predvsem za financiranje naših. Za ohranjanje politične oblasti tudi znotraj znanstveno-raziskovalne dejavnosti. V državi, ki je bila prej itak totalitarna in prežeta s komunistično kontrolo, in kjer v tridesetih letih po osamosvojitvi praktično ni bilo nobenih resnih menjav na oblasti, kroženja političnih elit ter delujočega sistema zavor in ravnovesij, finančno nagrajevanje izključno javnih raziskovalnih organizacij pomeni ohranjanje in krepitev političnega monopola ene same post-komunistične leve struje s pomočjo javnega denarja, za katerega prispevamo vsi. Da si to neka vlada leta 2019, vsem ustavnim kavtelam navkljub, sploh drzne zapisati v zakon, kaže na občutek popolne oblasti; in na računanje s prav tako, namreč popolno, otopelostjo onih, ki so v nejavnih raziskovalnih organizacijah in tako, žalibog, ne pripadajo naši delovni inteligenci. Če bo ta predlog zakona kdajkoli sprejet, bo to dokaz, da je slovenska kritična civilna družba neobstoječa, zasebni podjetniški sektor pa mrtev. Ko bo sprejet, ga bo moralo, iz zgoraj naštetih razlogov, pač razveljaviti ustavno sodišče. Pri tem pa mu bo na pomoč lahko priskočilo tudi Sodišče Evropske unije. Znanstvena-raziskovalna dejavnost, drugače kot javno izobraževanje, je po pravu EU nedvomno storitev, do katere morajo imeti enak dostop vsi subjekti, ne le »javni«, ki jih je ustanovila Republika Slovenija. Tega razvoja dogodkov se pravzaprav zelo veselim. Kakor tudi dejstva, da bo z njim, enkrat za vselej, pokopan socialistični relikt javne službe. Če kaj, je raziskovanje izključno za na trg idej; ne pa za kreiranje javnih monopolov v naši javni raziskovalni hiši.
Vir: Finance
