Spoštovane Slovenke, cenjeni Slovenci, dovolite, da napišem nekaj misli glede na čas, v katerem živimo. Veliko potujem po Sloveniji, srečujem različne ljudi, pogovarjamo se o najrazličnejših stvareh in neizbežna tema je seveda aktualna politika. Skoraj vsak pogovor prinese tudi vprašanje – kdo v resnici vodi našo državo? Strah me je, ker tega ne vem. Ne vem, kdo v resnici vodi ta naš biser na sončni strani Alp, če je to sploh še biser. Si »normalni« državljanke in državljani Slovenije to res zaslužimo? Očitno si! Zakaj? Zato, ker smo nesposobni zamenjati ljudi, ki jih že dobrih dvajset let iz dneva v dan gledamo, poslušamo in o njih beremo v različnih medijih. Demokracija nam omogoča, da z volitvami lahko zamenjamo oblast. Glede na dogodke v zadnjih nekaj letih postaja vse bolj jasno, da ljudje, ki so državo pripeljali na rob prepada, ne morejo rešiti zavožene »zgodbe o uspehu«. Za to je potrebna enotnost, povezanost in gorečnost za boljši jutri.
Naši voditelji niso sposobni preseči delitve na vaše in naše oziroma se je stvar že tako zakomplicirala in prepletla, da so vsi, na ta ali oni način povezani med seboj. Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da smo vsi mi vpleteni ali povezani z nekom. Je to res? Seveda je! Slovenija je tako majhna, da smo vsi ali skoraj vsi del neke politike. Kar malo poglejte okrog sebe. Poznate morda koga, ki ne simpatizira s to ali ono stranko? Mislim, da ne ali pa je teh ljudi zelo malo. Zaradi tega pa se »navadni« ljudje ne moremo poenotiti, iti množično na volitve in spremeniti politični zemljevid ali v skrajni sili na mirne (ne zrežirane) demonstracije pred parlament (to pomeni najmanj pol milijona ljudi) in zahtevati odstop političnih veljakov, ki nam tako ali drugače krojijo usodo zadnjih dvajset let, nekateri tudi malo več. Veliko vprašanje seveda je, če so politiki, ki so v ospredju, resnično naši voditelji? Bojim se, da ne. Dokaz za to so odmevni medijski kriminalni primeri, ki poniknejo, se pometejo pod preprogo. Zdi se, kot da so dirigirani od zadaj, kot da je vse natančno dogovorjeno. Ko se zgodba naštudira, se proda medijem in mi »popolo bue« (narod ovc) mirno pojemo dobro zrežirano tragikomedijo.
Eden izmed mojih fetišev je sesanje stanovanja, hiše. Že kot otrok sem to rad počel. Mama me je vedno učila, da je potrebno sesati tudi pod preprogo kajti, če sesaš samo po površini, po vrhu stanovanje še zdaleč ni čisto. Nekako tako je s stanjem v naši državi. Sesamo samo po vrhu, pod preprogo pa je zelo veliko smeti oziroma že zelo, zelo smrdi. Kdo lahko očisti zasmrajeno, gnilo navlako, ki se je nabrala pod preprogo? Odgovor je spet samo en: ljudstvo, mi ljudje na volitvah ali mirnih množičnih (ne zrežiranih) demonstracijah! Prepletenost obstoječe politične nomenklature, ki je tako ali drugače povezana tudi z »nepojasnjenim« ozadjem, si dviga preproge in sesanja pod njo preprosto ne sme dovoliti. Smrad, ki bi udaril na plano, bi obstoječe politike dobesedno pomoril tako kot legendarni »Pips«, ki v trenutku uniči roj nadležnih mušic. Kako naprej? Je sploh mogoče, da se nekaj spremeni, da ponovno zadihamo s polnimi pljuči? Seveda je, nobena juha se ne skuha tako vroča, da je nebi mogli pojesti. Uporabiti moramo »Pips« in »mrčes pošpricati«. Poenotiti se moramo, brez kakršnihkoli političnih interesov, pozabiti na aktualno politiko in iti na volitve, lokalne, državnozborske, predsedniške ali na mirne (ne zrežirane) masovne demonstracije s ciljem zamenjave obstoječe politične nomenklature. Pojaviti se morajo novi ljudje, ki čutijo Slovenijo v pravem pomenu besede in niso kontaminirani, povezani med seboj ali z »neznanim« ozadjem. Pravijo, da upanje umre zadnje in zato ne bomo obupali. Kolo teče in nihče ni zamenljiv, čeprav si nekateri domišljajo, da so za vedno in nenadomestljivi.
Znan pregovor »umre en papež, se dobi drugega« drži že stoletja. Očitno tega v Sloveniji še nismo navajeni in nam je bilo do sedaj vseeno, kdo nam vlada. Dovolili smo, da se posamezniki sprehajajo iz funkcije v funkcijo, kot da so usposobljeni za vse profile. Nekateri se očitno razumejo na vse in se lahko »sprehodijo« od ministra za obrambo, okolje in prostor, zunanjega ministra,… ali pa so lahko predsedniki parlamenta, vlade, države, stranke, evropski poslanci,… Ni pomembna država in njeni državljani, pomembno je da so na rdeči preprogi in da so v soju reflektorjev. Vse je po sistemu »samo da je naš« in v nekaterih primerih tudi »da je vodljiv«.
Več: Politikis
