Sodba v zadevi Patria je končno dobila tudi pisno obliko. In kaj v resnici sporoča slovenski javnosti?
Poglejmo samo majhen izsek iz obsežnega besedila: »V tem postopku ni bilo mogoče ugotoviti neposredne komunikacije med obdolženim Janezom Janšo in predstavniki Patrie, to pa iz razloga, ker je obdolženi Janša več kot očitno želel navzven ostati ‘neviden’.« Človek ob branju teh besed ne ve, ali bi se smejal ali jokal. Povsem očitno je namreč, da sodišče s takšno argumentacijo uvaja nevaren precedens, saj obsodbo konstruira na podlagi miselnega delikta. Na tej podlagi bi bilo mogoče marsikoga obtožiti, da je npr. nameraval (!!!) spolno zlorabiti otroka. Ker je mogoče v njegovi glavi prepoznati »namen«. Grozljivo!
A kaj se v resnici skriva za tako zavrženim primerom zlorabe pravosodja, ko sodniki sodijo v korist tisti politični opciji, ki ji intimno pripadajo? Dejstvo je, da tu ne gre samo za obsodbo državljana Janeza Janše, ki je menda »slučajno« skorumpiran, pač pa je s tem simbolno obsojena tudi celotna slovenska pomlad in vsa tista politična opcija, ki se upira postkomunističnim revolucionarnim izročilom. V času komunističnega režima ni bilo nič drugače – tedaj so z obsodbo ljubljanskega škofa Rožmana simbolno obsodili celotno Cerkev, ki je bila za komuniste državni praznik številka ena. Nič lažjega kot na podlagi Rožmanove obsodbe nato še diskvalificirati katoličane, češ da sledijo »zločinskemu« škofu in jih potisniti v drugorazredni položaj. Tudi z obsodbo Janše ni nič drugače – na ta način se povečuje pritisk na volivce oz. simpatizerje SDS, posredno pa tudi na vse, ki nasprotujejo revolucionarnim izročilom. S tem se tudi izničuje namen pravosodja v demokratični državi, kajti neodvisna sodna veja oblasti naj bi skrbela za pravno varnost državljana in za varovanje ustavnih vrednot, kot je denimo enakost pred zakonom. Ker pa v Sloveniji ni bilo lustracije, se razmere niso kaj dosti izboljšale od tedaj, ko je bilo sodstvo udarna pest revolucije. Če bi bilo drugače, ostareli profesor kazenskega prava in avtor represivne kazenske zakonodaje Ljubo Bavcon ne bi bil še vedno strokovna avtoriteta v pravniških krogih. Torej lahko govorimo o svojevrstnem pravosodnem terorizmu, ki ima lahko tudi pasivno obliko – da namreč zamiži na obe očesi, ko gre za pregon sovražnih dejanj, ki so uperjena proti katoličanom in volivcem pomladnih strank. Kako naj se človek v takšni državi počuti varnega, če mu država ne zagotavlja spoštovanja dostojanstva človeka kot osebe? Kajti ko se določeni skupini ljudi odvzame dostojanstvo, do krvavega masakra, kot je bil v Hudi jami, ni več daleč.
Več: Demokracija
