V osemnajstem stoletju je bilo živo srebro strateška surovina. Uporabljalo se ga je predvsem pri rafiniranju zlatonosne rude. Zlato je bilo od nekdaj eden izmed temeljev bogastva posamezne države. Živosrebrni rudnik v Idriji je bil tako kokoš, ki je nesla zlata jajca Avstrijskemu cesarstvu.
Na takšno kokoš je potrebno paziti in jo varovati. Posebej zaradi tega, ker je pod Idrijo v nekaj stoletnem delovanju rudnika bilo izkopanih na desetine kilometrov rovov, ki so segali na stotine metrov v globino. Vse to seveda ni bilo enostavno doseči. Rudnik je bil eden izmed vrhunskih tehničnih dosežkov svojega časa.
V Idriji so tako delali vrhunski strokovnjaki, ki so v mesto sredi hribovja prihajali iz vse Evrope. Eden takšnih je bil tudi francoski kirurg, naravoslovec in etnolog Balthasar Hacquet (1735-1815). Bil je eden izmed najbolj izobraženih ljudi svojega časa. Doktor filozofije je postal na jezuitskem kolegiju, medicino je študiral v Parizu in se nato pridružil francoski vojski. Po koncu sedemletne vojne leta 1763 je prišel v Avstrijo. Leta 1766 je sprejel službo rudniškega kirurga in porodničarja v Idriji. Zdravje rudarjev v Idriji je bilo vedno velika skrb uprave. V rudniku so se od nekdaj sproščali strupeni hlapi, ki so zastrupljali delavce. Rudarji seveda niso bili navadni kopači s krampom, ampak visoko usposobljeni strokovnjaki, za katere je bilo potrebno skrbeti.
Hacquet se je hitro naučil slovenščine in v Idriji ostal do leta 1773. Tega leta se je preselil v Ljubljano in deloval kot predavatelj. Bil je tajnik Kranjske kmetijske družbe, učitelj anatomije in porodništva. Leta 1787 se je preselil v Galicijo v Lvov, potem v Krakov in se po upokojitvi leta 1810 preselil na Dunaj.
Dejstvo je, da v službi ne moreš biti 24/7 oziroma vse dni v letu. Zanimale so ga tudi stvari zunaj službe. Hacquetu je bilo pri nas všeč in zaradi tega je postal nekoliko tudi naš. Zanimale so ga naravne lepote dežele, velja za utemeljitelja alpinizma pri nas. Njegovo najpomembnejše delo je Oryctographia Carniolica, knjiga napisana v nemščini in s slovenskim posvetilom.
Leta 1777 je poskusil z vzponom na Triglav. Ta je bila v tistem času nedostopna, še neosvojena gora. Dosegel je Mali Triglav, a potem ni uspel priti čez greben na sam vrh. Naslednjo leto so na vrh prišli Bohinjci, Hacquetu pa je to uspelo v letu 1779.
Hacquet velja za značilnega razsvetljenca svojega časa, za svetovljana, ki je pomembno prispeval k razvoju naravoslovja pri nas ter poznavanju naše dežele, ljudi in običajev. K nam je prinesel nove ideje bil eden izmed tistih, ki nas je iz zaostalosti porinil naprej in nas pridružil razvitim evropskim narodom. S tem je postal naš človek.
