Mineva 170 let, odkar je Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški kot cesar zasedel avstrijski prestol

Franz Josef Karl se je rodil 18. avgusta 1830 v palači Schönbrunn na Dunaju kot najstarejši sin nadvojvode Franca Karla in Zofije Bavarske. Njegov stric, očetov starejši brat, cesar Ferdinand I. (Dobrotljivi/der Gütige) je vladal od leta 1835. Bil je povsem nesposoben, tedanjim razmeram nedorasel, oče Franc Karel pa (preveč) skromen. Skrb za vzgojo mladega nadvojvode Franca Jožefa je prevzela mati Zofija, ki ga je od malega vzgajala kot bodočega cesarja. Pri tem je poudarjala odgovornost, predanost in marljivost.
Franc Jožef je v mladosti oboževal in občudoval svojega starega očeta, cesarja Franca I. (1768-1835), ki ga je videl kot idealnega vladarja.

Dne 2. decembra 1848, ob koncu nemirov polnega leta, je cesar Ferdinand I. odstopil. Novi cesar je postal Franc Jožef I., ker so pri nasledstvu izpustili njegovega očeta Franca Karla.
Novi vladar si je prvo ime izbral po svojem starem očetu, cesarju Francu I., drugo ime pa je prevzel od svojega pra-pra strica, cesarja Jožefa II., ki je slovel kot veliki reformator.
Franc Jožef I. je ostal na prestolu do svoje smrti, 21. novembra 1916. Postavil je rekord pri vladanju med vsemi Habsburžani – 68 let.

Knez Metternich in mati nadvojvodinja Zofija sta mlademu nadvojvodi pri šestih letih izbrala glavnega vzgojitelja. To je postal grof Heinrich Bombelles, sicer francoskega rodu. Slednji je poskrbel za ustreznega pomočnika in ga našel v osebi goriškega častnika grofa Ivana Krstnika (Johann Baptist) Coroninija (1794-1880) iz šempetrske veje omenjene plemiške rodbine. Tako je grof Coronini postal neposredni cesarjevičev vzgojitelj. Učenec in učitelj sta se dobro razumela, mladi prestolonaslednik je zelo cenil in spoštoval svojega vzgojitelja. Slednji je kljub temu, da je bil poklicni vojak, našel dovolj posluha za skorajda očetovsko vzgojo mladega Franca Jožefa.

Sicer je bil običajni delovni dan v cesarskem mestu za grofa Coroninija zelo naporen. Navadno je vstajal zelo zgodaj, kmalu po peti uri zjutraj. Ob šestih je že prevzel skrb za mladega prestolonaslednika. Bedel je nad njegovimi tako vzgojnimi kot tudi izobraževalnimi dejavnostmi. Za bodočega cesarja je naš goriški rojak skrbel kar dvanajst let, med letoma 1836 in 1848.

Iz tega časa izvira anekdota, ki govori o tem, da je bil cesar Franc Jožef v Šempetru že kot otrok, ko ga je vzgajal grof Coronini. Skupaj s sovrstnikom grofom Francem Coroninijem naj bi se potepal po mladi koruzi. Ob tem naj bi baje fantiča naredila precej škode. Toda zalotil ju je kmet, lastnik njive, ki naj bi ju nagnal proč. Kasneje naj bi se zgrozil, ko so mu povedali, da je nagnal samega habsburškega prestolonaslednika.

S svojim nekdanjim varovancem, poznejšim cesarjem, je grof Coronini ohranjal stike predvsem preko pisem. Kakšen ugled je užival v cesarjevih očeh, kaže dejstvo, da je bil kot edini nečlan cesarske hiše povabljen na slavnostno kosilo ob srebrnem jubileju Franca Jožefa in Elizabete leta 1879.

Cesar Franc Jožef I. odhaja s pokopališča v Šempetru pri Gorici, 30. september 1900. V ozadju je grobnica grofov Coronini, ki je bila uničena med prvo svetovno vojno.

Sam cesar Franc Jožef I. je dvakrat uradno obiskal Šempeter pri Gorici, prvič 13. septembra 1882 in drugič 30. septembra 1900. Tedanji občinarji so obisk takole utemeljevali: “Prišel je molit na grob svojega učitelja grofa Janeza Coroninija”.