V ljudskem spominu je Franc Guzej (1839–1880) ostal kot znamenit ropar, ki je s svojimi spektakularnimi dejanji ustrahoval precejšen del današnje Štajerske. Rodil se je v vasi Sveti Primož pri Šentjurju. Po osnovni šoli je odslužil vojaški rok v Bosni in Hercegovini in se tudi naučil vojaške obrti. Bosna tistih časov je bila divja in nevarna dežela. V Dalmaciji se je izšolal za orožnika, a mu služba daleč od doma ni ustrezala.
Vrnil se je domov in se zaposlil v gostilni Klančar na Dobrni. Dobrna se je takrat razvijala v zdraviliški center in vse je kazalo, da se bo Franc Guzej s trdim delom izvil iz vseprisotne revščine. Vendar so se na tej točki začele težave. V postavnega fanta se je zatreskala gospodarica in gostilničarka Ana Klančar. Glede na razmerje med njima je bila lepa ženska prepričana, da ga bo lahko osvojila. Vendar jo je Franc Guzej zavrnil in sklenil oditi. Ne pravijo zastonj, da je v ljubezni zavrnjena ženska najnevarnejša oseba na svetu. Guzejj je prav kmalu na svoji koži izkusil pravilnost tega izreka.
V trenutku, ko je sklenil oditi, se je v gostilni znašla množica orožnikov. Prebrskali so njegove stvari in našli v njih gostilniški srebrni pribor in 3.000 goldinarjev, ki jih je v prtljago podtaknila Ana Klančar. Oblasti se za njegove ugovore niso menile in mu prisodile sedem let zapora v celjskem zaporu »Stari pisker«.
V zaporu je imel Guzej veliko časa in želja po maščevanju je samo še rasla. Po prihodu na svobodo si je pridobil pajdaše in skupaj z njimi plenil ter ropal po sejmih, graščinah in župniščih. Tatvine in ropi so se vrstili po celi južni Štajerski in Hrvaškem. Orožniki so tolpo lovili pet let, a neuspešno. V tem času se je maščeval tudi grešnici, bivši gospodarici Ani Klančar. Odpeljal jo je v oddaljen gozd, privezal na drevo in pustil, da je shirala do smrti. Franc Guzej ni bil več le ropar, ampak tudi morilec.
Oblast je počasi, a vztrajno zategovala vrv okoli njega. Vendar je nekaj časa kazalo, da se bo Guzej izvil iz razbojniškega življenja. Zaljubil se je v mlinarjevo hčerko Barbko Amon in z njo načrtoval pobeg v Ameriko. Pobeg v novo življenje. Vendar prepozno.
10. septembra 1880 v Košnici so ga orožniki končno spravili v kot. V trenutku, ko je kartal pri svojem prijatelju Drobnetu, je policija stopila v akcijo. Zbrana družba se je razbežala, Guzej pa se je zatekel v klet zgradbe. Na orožnike je streljal, na drugi strani zgradbe pa poizkušal prebiti zid, da bi pobegnil v gozd. Neuspešno, past je bila trdno zaprta. V brezizhodnem položaju je poizkušal s prebojem. Vendar so ga orožniki prehiteli. Ustrelili so ga in Guzej je bil smrtno ranjen.
Tako se je končala ta nenavadna usoda razbojnika Guzeja. Pokopali so ga brez svetega obreda v neposvečeno zemljo izven pokopališča pri cerkvi sv. Ane na Prevorju. Pogreba se ni udeležil nihče razen grobarja in nekaj delavcev. Njegovi znanci in domačini si niso upali priti, saj bi bili takoj obsojeni sodelovanja z njim. Njegov grob dolgo časa ni bil kaj dosti obiskan, vendar je tam vedno bil kak svež cvet. Ljudje so ugotavljali, da ga najbrž prinaša njegova srčna izbranka Barbka.
Po stoletju in pol je za Guzejem ostal le še bled spomin na znamenitega roparja in romantična pripovedka o neizpolnjeni ljubezni. Grob Franca Guzeja danes še vedno obstaja na pokopališču pri Sveti Ani, njegova dejanja štajerskega Robina Hooda pa drsijo v pozabo.
