Eden najodmevnejših dogodkov preteklega tedna pri nas, če seveda odštejemo wikileaksovsko poročilo o “fehtanju” slovenskega premierja, je bila okrogla miza “Resetirati Slovenijo”.
Čeprav je bil organizator okrogle mize nekdanji minister Žiga Turk, sicer član opozicijske SDS, je uspel dogodek pritegniti širše občinstvo, saj je izbira nastopajočih dogodku dala močan strokovni in civilno-družbeni pečat. Za povrh je, tudi gledano s političnimi očmi, bil pokrit velik del političnega spektra. Resda sta nekdanja ministra Lahovnik in Pavliha slej ko prej politična odpadnika, a za prvega nedvomno, morda pa tudi za drugega, velja, da med volivci svojih strank uživata veliko večji ugled od njihovih vodij.
Čeprav je bilo na okrogli mizi izrečeno marsikaj tehtnega, pa so se na koncu nekateri v svojih pričakovanjih počutili nekoliko prikrajšani. Slišati je bilo mnogo odzivov, češ, če možakarji vedo, kaj je potrebno storiti, zakaj se torej sami ne spustijo v politični boj?
Rado of Locksley
Vsekakor tehtno vprašanje, še zlasti, če pomislimo na rezultate večine anket, ki resno nakazujejo, da ljudstvo željno čaka novo politiko. In to res novo, ne Zares novo. Spomnimo se samo tiste ankete, kjer so mnogi bili pripravljeni dati svoj glas morebitni Pezdirjevi, Lahovnikovi ali Jankovićevi stranki.
A četudi je vprašanje tehtno, pravilen odgovor ni niti enostaven in še manj očiten. Če bi se Rado Pezdir odločil iti v politiko, bi to bilo seveda več kot dobrodošlo. Čeprav je precej verjetno, da se mnogi tako v koaliciji, kot v opoziciji, tega ne bi ravno razveselili. A če bo mož držal besedo, ki jo je že večkrat dal, da ga namreč v politiki ne bomo videli, kdo bi mu imel pravico kaj očitati?
Z zahtevo, naj se možje politično aktivirajo, Slovenci le kažemo, da pri razumevanju demokracije nismo prišli še niti do ˝D˝. Pravzaprav pri odmevnih akcijah, ki jih je s svojim društvom izpeljal Rado Pezdir, nismo razumeli ničesar, še najmanj pa njihovo poanto.
Formatirati ljudstvo
Pri akcijah s preplačano elektriko in kartelno uvedbo provizij na bankomatih ni šlo za velike zneske, vsaj ne pri posameznikih, ki smo dobili vrnjena preplačana sredstva. V prvi vrsti torej ni bil denar, še manj robinhoodovsko nabiranje političnih točk, gre za demonstracijo moči civilne družbe, če si jo ta le želi vzeti.
Vprašanje je, koliko sta obe akciji uspeli predramiti ljudstvo. Že v redu, da bi mnogi imeli Rada Pezdirja za predsednika vlade, tudi to bi bil korak naprej od tam, kjer smo danes. Ampak bolj pomembno od števila potencialnih volivcev, ki jih je Pezdir pridobil, je število njegovih posnemovalcev.
Se bojim, da “resetiranje Slovenije” ne bo zadoščalo, najprej bo potrebno “sformatirati” ljudstvo in mu iz “gonilnikov” izbrisati socialistične vzorce pasivnosti in čakanja na boljšega gospodarja.
Foto: Flickr
