F. Koncilija: Ob 40-letnici nekega srečanja …

luzernJanuarja 1975 so se v švicarskem Luzernu zbrali nemško govoreči teologi na zborovanju, ki so ga poimenovali »Kristus – Gospod v času!«. Srečanja, ki je bilo posvečeno obravnavi temeljnih kristoloških vprašanj, so se udeležili izvedenci za dogmatiko in fundamentalno teologijo. Zaradi interdisciplinarnosti tega vprašanja so k sodelovanju povabili tudi predstavnike drugih teoloških disciplin, kajti udeleženci se v nobeni teološki vedi spričo delovnega naslova srečanja, preprosto niso mogli izogniti navezujočem bibličnemu vprašanju:«Kdo neki je ta?«(Mr 4, 41). Po končanem srečanju so bili udeleženci enotnega mnenja, da je bilo temeljno vprašanje sodobne kristologije »Kristus – Gospod v času«, odločilno tudi za reševanje krize v Cerkvi, deset let po II. vatikanskem koncilu, ki se je že krepko zarisovalo na obzorju rimske Cerkve… Zanimivo je, da po 40 letih tega dogodka, vsebine takratnih razprav niso v ničemer izgubile na svoji aktualnosti!

Kdo neki je ta? (Mr 4, 35 – 41)

Za razumevanje pomena gornjega srečanja nemških teologov, je potrebno s kratko eksegezo predstaviti poved »Kdo neki je ta?«, ki je bila rdeča nit celotnega dogajanja. Gre za zadnjo vrstico odlomka v Markovem evangeliju, kjer beremo, kako Jezus pomiri vihar na morju – Genezareškem jezeru.(Mr 4, 35 – 41). Ta dogodek opisujejo vsi trije sinoptiki. Bistvo sporočila je; strah, nezaupanje in pomanjkanje pristne vere apostolov ob spečem Jezusu. Čudno je, da so se apostoli, kot izkušeni ribiči, ki so že neštetokrat doživeli podoben vihar, tokrat na smrt prestrašili? Ni šlo toliko za to, da apostoli ne bi verjeli v Kristusove nadnaravne moči, ampak za dvom o njegovi ljubezni do njih. Z besedami:« Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni« so očitali Jezusu, da jih nima rad… Ta odsotnost prave vere je bil najhujši razkorak med apostoli in Jezusom, ki jim je kot že mnogokrat doslej, tudi tokrat vse odpustil. In na koncu četrtega poglavja evangelist Marko zapiše:«In velik strah jih je prevzel in so govorili med seboj, kdo neki je ta, da sta mu pokorna veter in morje?«(Mr 4, 41).

Biblični Bog zgodovine

Problem te povedi »Kdo neki je ta« tiči v pojmovanju stvarnosti danes in takrat, ko so v Cerkvi definirali dogmo o enotnosti Kristusove osebe in o dvojnosti njegove narave. Dejstvo je, da nicejska in kalcedonska kristološka formula temeljita na pojmovanju »stvarnosti kot narave« (homoousios). Ta helenistično – metafizična miselna oblika namreč ne poudarja dogajanja zgodovine ampak naravo in statično bistvo! To pa predstavlja pomembno nasprotje korelacije biblijske tradicije, ki vedno govori samo o božjem odrešilnem delovanju v zgodovini. Pri tem pa nastopi še dodatna težava; če resnično mislimo zgodovinsko, uvidimo, da zgodovina dejansko ne poteka kot usodna nujnost, ampak vključuje svobodo in ustvarjalnost! Zgodovina sicer vedno vključuje preteklost, vendar hkrati ni nikoli samo preteklost, saj jo sedanjost vedno znova ustvarjalno vgrajuje v nove možnosti za prihodnost!

Po vsem tem se vsiljuje vprašanje, kako danes zgodovinsko pojmovati Kristusov zgodovinski dogodek in definicije o Kristusu, ki nam jih posreduje preteklost? Zdi se paradoksalno misliti enkratnost in trajajočo eshatološko dokončnost Kristusovega zgodovinskega dogodka, ki je njegovo učlovečenje. Ali je potem tu še vedno mogoče govoriti o gibčno pojmovani naturi in esenci? V luči Rahnerjevega hipotetičnega vprašanja o možnosti kristologije v sodobnem evolutivnem svetu, se je izkazalo, da Kalcedon res ni bil konec, ampak šele začetek vedno odprtega kristološkega vprašanja. S tem pa še zdaleč niso rešeni vsi problemi. Natančna analiza nicejske veroizpovedi o Jezusu Kristusu za pravega Boga, nakazuje vse prej kot rešeno! Ta izpoved je ostala za teologijo nerešena naloga vse do današnjega dne… To je resnični izziv, da v temeljiti in novi kristološki interpretaciji ponovno preverimo naše predstave in pojmovanje Boga in božje nespremenljivosti. Samo tako je namreč mogoče spet uveljaviti biblično pojmovanje Boga zgodovine!«

Pomen osebnega izkustva Boga

Na zasedanju dogmatikov v Luzernu se je ekseget F. Mussner v referatu »O začetku in razvoju kristologije o božjem Sinu«, precej zavzel za centralno izhodišče »izkustva« o Jezusu Kristusu, ki se pojavi v stavku:«Kaj pravijo ljudje, kdo sem jaz?«(Mr 8, 27). Med potjo v Cezarejo Filipovo Jezus sprašuje učence, kaj o njem pravijo ljudje. Odgovori so bili zelo različni; eni so rekli da je Janez Krstnik, za druge je bil Elija itd…Potem nastopi Simon Peter in izpove:«Ti si Kristus.« (Mr 8,29a). Tudi o dogodku poročajo vsi trije sinoptiki. Za Jude je Kristus pomenil »kamen spotike« in o njem so si ljudje ustvarjali različna mnenja. V Judih je bilo vedno prisotno izkustvo nečesa »večjega«…, večje, kot je tempelj (Mt 12, 6). To izkustvo nečesa večjega so Judje ob Jezusovi osebi vedno izražali s pomočjo starozaveznih vzorov, kot so bili Elija, preroki in Janez Krstnik… Novozavezno oznanilo pa se ne obrača nazaj, ampak je osredotočeno naprej, v prihod, v sestop Boga v človeško zgodovino, v učlovečenje Jezusa Kristusa! Vprašanje, ali so Judje v Jezusovi okolici mogli v Stari zavezi odkriti kakšen izrazni vzor za takšno stvarnost, ostaja odprto…, F. Messner pa zatrjuje, da nam Stara zaveza govori tudi o božjem učlovečenju. Še več, Messner je prepričan, da so prav starozavezni antropomorfizmi tisti, ki govorijo o bližini ljudomilega Boga, po J. Heschlu pa ti antropomorfizmi predstavljajo celo zavestno teologijo. Izkustvo Boga je namreč možno samo po izkustvu človeka!

Delovanje Jahveja je bilo izredno močno prisotno v življenju prerokov. Starozavezni prerok je bil vedno tisti, ki je zavzel mesto, ki ga je imel Jahve do svojega ljudstva. Zanimivo je, da to dejstvo odpira možnost prehoda od »preroštva« do »sinovstva«! Tudi Jezus iz Nazareta naj bi izpolnjeval preroško poslanstvo. Judje, posebno še Jezusovi učenci, naj bi istovetili Jezusovo delovanje z božjim delovanjem. Zato naj bi bil Jezus Kristus ne samo »preroška«, ampak tudi »sinovska« eksistenca. Diskusija dogmatikov glede te zanimive teme pa je pokazala na težavo, ki se je manifestirala v besedi:«istovetenje«! Ali so apostoli resnično vedno istovetili Jezusovo delovanje z Božjim? Ali navsezadnje ni »Oče večji od Sina?«(Jn 14, 28). Ali istovetenje Jezusovega delovanja z Jahvetovim delovanjem ustreza izrazu homoousious, ki so ga sprejeli na koncilu leta 325 v Niceji ?

Jezus – Oče

Na srečanju nemških dogmatikov v Luzernu je sodeloval tudi takrat še malo znan Walter Kasper (1933), sedanji kardinal. V nadaljevanju razprave je namreč poudaril, da klasična kristologija lahko predstavlja izreden spekulativen dosežek, vendar nas kljub temu lahko pusti precej nezadovoljene. Današnji človek je namreč izrazito antropološko usmerjen, probleme pa mu povzroča liberalna protestantska teologija, kjer govorijo o tako imenovani kristologiji od spodaj. Vendar W. Kasper se izreka tako proti kristologiji »od zgoraj«, kakor proti kristologiji »od spodaj«. Zanj sta namreč obe preveč abstraktni.

V nasprotju z vsemi temi kristologijami pa Sv. pismo izhaja iz enkratnega odnosa: Jezus – Oče. Zato je celotna pristna kristologija samo ontološka razlaga tega praodnosa. Samo v tem odnosu je končno razodeto božje bistvo in smisel božjega učlovečenja… Kristologija je prepoznavna samo v tem trinitaričnem odnosu, ki je legitimna dopolnjenost božjega odrešitvenega načrta.

Med kristjani nihče ne dvomi, da je Jezus Kristus resnični »Sin božji«! Pri vsem tem pa ostaja samo vprašanje, kaj ta glagol biti »JE« pomeni in kako ga je treba danes oznanjevati!?

Dejstvo je, da zborovanje v Luzernu, če prav se lahko komu zdi še tako časovno odmaknjeno,nam še tudi danes kaže, kako si Cerkev prizadeva konkretno izraziti v sodobnem kontekstu vse tiste klasične formulacije in špekulacije, ki dejansko odsevajo drugačno pojmovanje stvarnosti, kot naše!

(Vir: Bogoslovni vestnik št. 2 / 1975).

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.