O rezultatih stresnih testov smo se pogovarjali s slovenskim ekonomistom Egonom Zakrajškom, enim od vodilnih uslužbencev Ameriške centralne banke (Fed) v Washingtonu.
V četrtek objavljeni rezultati stresnih testov razkrivajo: v primeru neugodnega scenarija bodo slovenske banke potrebovale 4,8 milijarde evrov kapitala, za dokapitalizacijo treh največjih bank bodo šle dobre tri milijarde. Vaš komentar?
Rekel bi, da je ta številka pričakovana, saj so v zadnjih mesecih neformalno govorili o približno petih milijardah evrov skupne kapitalske luknje. Zato je bil ta podatek pričakovan.
Kaj ta številka pomeni za davkoplačevalce, za državo?
Zelo preprosto, ta ocena pomeni, za koliko se bo povečal javni dolg. Nekaj tega denarja si je država seveda že izposodila, velik del tega kapitala bodo vbrizgali v največje banke z državnimi depoziti, v manjšem delu pa bo šlo za to, da bodo imetniki podrejenih obveznic z njihovo konverzijo v delnice izgubili svoj status in bodo postali delni lastniki. Še nekaj denarja si bo, tako se zdi, vlada morala izposoditi, kar bo očitno naredila z izdajo obveznic – ali na zasebnem trgu po zelo visoki obrestni meri ali na bolj preglednem sekundarnem trgu, pri čemer ni znano, ali bo to v evrih ali v dolarjih. Sam pričakujem, da si bo vlada potrebno milijardo in pol izposodila po zelo visoki obrestni meri.
Omenjate državne depozite. Za 2,1 milijarde jih bo država spremenila v lastniški kapital. Lahko bralcem razložite, kaj v praksi pomeni takšna konverzija?
Depoziti, ki jih je država vložila v banke, bodo zdaj postali bančni kapital. V tem primeru ne bo velike razlike, saj so te banke – NLB, NKBM in Abanka – že tako in tako v državni lasti. To pomeni, da bo namesto 70- ali 80-odstotnega lastništva država postala njihov 100-odstotni lastnik. Vse te depozite so že vložili v slovenski bančni sistem v letih 2008, 2009. Takratna Pahorjeva vlada si je ta denar izposojala na mednarodnem trgu in ga potem v banke vložila kot depozite, da bi stabilizirala bančni sistem. Slovenske banke namreč takrat niso imele več možnosti, da bi se zadolževale na tujem trgu, saj je z nastopom krize vir tega denarja popolnoma usahnil. Zato je bila edina možnost za nadaljnje delovanje bank njihovo razdolževanje. Da se to ne bi zgodilo, je pomagala država in v obliki državnih depozitov zagotovila bankam denar, ki si ga je izposodila na mednarodnih trgih.
S konverzijo torej država izgublja del likvidnosti …
Ko bodo ti depoziti konvertirani v delnice NLB, NKBM in Abanke, bo država izgubila veliko likvidnosti. Edini način, da država spet pride do tega denarja, je, da delnice proda, to pa na prostem trgu pomeni veliko tveganje. Cena se lahko zniža, vprašanje pa je tudi, kdo bi na primer kupil delnice v NLB, v kateri želi država obdržati nadzorni delež v obliki 25 odstotkov in ene delnice. Načina, kako so izigrali belgijsko KBC, se vlagatelji dobro spominjajo.
Kakšne bodo za Slovenijo posledice dodatnega zadolževanja, ki bo sledilo sanaciji bank?
Javni dolg se bo povečal na več kot 75 odstotkov BDP. Nekateri pravijo, da je to v primerjavi z drugimi državami razmeroma malo, kar je sicer res, a težava je, da številne države z javnim dolgom, večjim od slovenskega, tega financirajo po bistveno nižjih obrestnih merah kot Slovenija. Mi to počnemo po izredno visokih obrestnih merah, in to v razmerah, ko gospodarska aktivnost še slabi in ko makroekonomske razmere vsaj kratkoročno in srednjeročno niso zelo perspektivne.
Slovenija se je pred nedavnim zadolžila na zunanjem trgu in ni izkoristila možnosti za posojilo iz evropskega reševalnega sklada ESM, čeprav je to zadolževanje ugodnejše. Zakaj je vlada ravnala tako?
Zadolževanje prek sklada ESM, ki je po dolgoročnih obrestnih merah veliko ugodnejše, spremljajo zahteve po bistveni spremembi slike slovenskega gospodarstva. Po mojem mnenju trenutna vlada nima resnega namena spopasti se z bistvenimi vzroki, ki so državo pripeljali na rob bankrota. Vlada s tem, ko ne zaprosi za pomoč iz sklada ESM, poskuša ohraniti bistvo pajdaškega kapitalizma, povezanosti med bančništvom in gospodarstvom, ki nas je privedlo v zdajšnjo krizo. Jasno je, da če bi zaprosili za cenejši evropski denar, takšnih možnosti ne bi imeli. Prepričan sem, da bi Evropska komisija zahtevala, da se država bistveno bolj umakne iz gospodarstva. Če pa se zadolžuješ na zunanjih trgih, se lahko še naprej ohranja sistem paradržavnega upravljanja in vmešavanja države v gospodarstvo, ki bo seveda imel negativne posledice za dolgoročno gospodarsko rast in nas bo čez nekaj časa najbrž spet privedel v krizo.
Ampak obrestne mere na zunanjih trgih bodo za Slovenijo zdaj verjetno ugodnejše kot pred meseci.
To je zelo težko oceniti. Če pogledamo, kakšne so smernice, je jasno, da trg razlikuje med državami, ki si izposojajo denar. Druge države posojil ne morejo dobiti po takšnih obrestnih merah, kot jih lahko Nemčija. Res je, da so se razmere na tako imenovanih trgih sovereign debt umirile in da so tveganja v svetovnem gospodarstvu manjša, vendar vlagatelji razlikujejo med posameznimi državami.
Od česa je odvisna cena, po kateri se zadolžujemo?
Cena zadolževanja, ki jo mora Slovenija plačevati na zunanjih gospodarskih trgih, je zelo odvisna od dejavnikov, na katere ne moremo vplivati. Takšen primer so svetovne makroekonomske razmere ali apetit po tveganjih. Te stvari se počasi izboljšujejo, ampak za Slovenijo je značilno veliko specifično tveganje. Zdaj ko je znana kapitalska luknja v našem bančnem sistemu, bo to gotovo pripomoglo k zmanjšanju negotovosti, a treba je poudariti, da je naša makroekonomska gospodarska perspektiva zelo slaba. To bo gotovo vplivalo na to, da se bomo zadolževali po precej visoki obrestni meri. Kakšna bo ta, ne vem, to je vprašanje ponudbe in povpraševanja na trgu.
Država bo morala poleg omenjenih dokapitalizacij nekaj milijard nameniti tudi za delovanje slabe banke, prihodnje leto se bomo spet zadolževali za potrebe tekočega delovanja. Zdaj je naš javni dolg približno 75 odstotkov BDP, v prihodnje bi bil lahko še večji. Če bi dosegli 100 odstotkov, bi samo za kritje obresti potrebovali gospodarsko rast, višjo od teh obresti, ki jih moramo plačevati …
Natanko tako. Naša dolgoročna povprečna nominalna rast BDP mora biti višja, kot je temeljna obrestna mera, saj sicer dolgoročno obresti ne moreš odplačevati. To je približno tako, kot bi si družina izposojala denar za življenje po petodstotnih obrestih, njeni dohodki pa bi rasli manj kot za pet odstotkov. Takšen temeljni obrestni račun se dolgoročno ne izide in Slovenija je trenutno v takšnem položaju. Trenutno je na letni ravni rast našega nominalnega BDP približno odstotna, medtem pa si država izposoja denar po povprečni obrestni meri okoli petih odstotkov.
Pogovarjal se je: Jan Tomše
Več: PlanetSiol
