Živimo v času vsesplošnih zlorab. Nepregledni množici resnično ali dozdevno zlorabljenih oseb, predvsem žensk, se je pridružila tudi neoseba, ki simbolizira Republiko Slovenijo, državna zastava.
O rojstvu zastave RS smo že mnogokaj slišali in brali; tako o (ne)primernosti in nespoštovanju pravil pri njenem oblikovanju kakor tudi o nespametno zapravljeni prednosti pri uporabi rdeče-modro-bele zastave (brez dodanega grba) pred Rusi. Mimogrede, današnja ruska državna zastava je bila le ruska mornariško-trgovska zastava od Petra Velikega do komunistične oktobrske revolucije in ne državna zastava. Slednja je bila v carski Rusiji belo-rumeno-črna. V dosje slovenske blaznosti sodi seveda tudi boleče (uradno) slovo od rdeče zvezde na naši zastavi in njen nadomestek z grbom.
Dovoljena in nedovoljena skrunitev državne zastave
Slovenska javnost je bila pred dnevi deležna izdatnega poročanja in tudi video posnetka o histeričnem izpadu demonstrantke v Ilirski Bistrici. Žurnalisti so med seboj kar tekmovali v ugibanju, ali je anonimna demonstrantka že bila ali šele bo predana roki pravice. O tem, da je bilo med predirljivim kričanjem njeno udarjanje z zastavo ob tla nesprejemljivo, ni nobenega dvoma. Pa jo vendarle poskusimo razumeti, ali kot pravimo, poiščimo olajševalne okoliščine. Ženska je zgubila zaupanje v skrajno cagave in preračunljive slovenske politike, ki invazijo pribežnikov rešujejo z nizom improvizacij, pri katerih je zdaj v ospredju azilni dom v Jelšanah.
Zastava na demonstraciji je žal postala ničvredna capa.
Lani ob priliki podeljevanja Prešernovih nagrad so se kresala mnenja o skrunitvi slovenske zastave. Provokatorka Simona Semenič, ki ima status umetnice, je, kot se še dobro spomnimo, državni grb na zastavi nadomestila z nosečniškim trebuhom. »Umetnice« za skrunitev državnega simbola ni dosegla roka pravice, ampak je prejela nagrado Prešernovega sklada. Naklepno sramotenje in norčevanje je bilo spoznano za umetnost in nagrajeno!
Zastava je postala raztrgana cipa.
Dovoljene in nedovoljene zastave
Pravila o izobešanju in uporabi državne zastave so nedvoumna, vendar ostajajo več ali manj samo na papirju. Pri množičnih prireditvah smo v tretjem desetletju (na deklarativni ravni) demokratične Slovenije priča čudaškim nenapisanim pravilom: na državnih proslavah se košatijo zastave z rdečo zvezdo, državne zastave, kakršne so uzakonjene v Ustavi, pa se razposajeno vijejo predvsem na športnih prireditvah. Zastave iz časa komunizma često vihrajo ob navzočnosti najvišjih državnih funkcionarjev. Ti s pišmeuhovskim odnosom do državne zastave provokatorjem in komunističnim nostalgikom dajejo dodatnega vetra v jadra. Opuščanje dolžnega ravnanja ni skregano samo s pravili ampak tudi z zakonom. Kje so svobodni novinarji svobodnih medijev, ki bi morali v en glas zahtevati preprečevanje in sankcioniranje komunističnih provokacij? Kje je policija, ki ima na papirju jasno in lepo zapisana tri temeljna poslanstva: zagotavljati varnost posameznikom in skupnosti, varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, krepitev pravne države? Krepitve pravne države in varovanja temeljnih svoboščin ne more biti brez spoštovanja državnih simbolov. Žal velja ugotovitev, da so zastave z rdečo zvezdo v Sloveniji dovoljene in nikakor niso prepovedane.
Pred petimi leti so na nogometni tekmi v Argentini navijači razvili slovensko zastavo z zgodovinskim kranjskim grbom (modrim orlom). Dežurni varuhi komunistične revolucije so ta obrobni dogodek poskušali povzdigniti v mednarodni škandal in vsevprek blatili slovenske izseljence v Argentini. Pri športnih navijačih je iznajdljivost za vzbujanje pozornosti z zastavami, transparenti in hrupom brezmejna. Uporaba zgodovinske kranjske zastave naj bi bila nedovoljena.
Dežurni provokatorji
Čeprav se mi upira pisati o ženski z nadpravicami, nikakor ne morem mimo Svetlane Makarovič in njenega odnosa do državne zastave in drugih simbolov. Slavospevom rdeči zvezdi je v teh dneh dodala laž o izobešanju zastav. Trdila je namreč, da še ni izobesila zastave. Ali je sama obesila katalonsko zastavo na balkon ali kdo drug, ni pomembno. Pomembno je, da je zastava visela na njenem balkonu in delala družbo rdečemu madežu (zvezdi) na beli rjuhi.
Hrvaška ni Slovenija in Velebit ni Porezen. Če smo se morali Slovenci sprijazniti s tem, da se pri nas pogosto vijejo zastave rajnke SFRJ, Hrvatje slovenskega izzivanja z izobešanjem zastave z rdečo zvezdo na vrhu Velebita verjetno ne bodo jemali za neokusno šalo.
Zaman čakamo na spoštovanje s strani tujcev, če ne premoremo samospoštovanja, če se Slovenci ne spoštujemo med seboj, če ne spoštujemo ne svoje države ne državnih simbolov ne zgodovinske resnice. Tudi če nismo zadovoljni z izgledom naše zastave in grba, državljanski ponos in zdrava pamet zahtevata, da ju spoštujemo. Slovenci imamo eno državo in le eno zastavo.
Foto: Sergio Paoletti
