Državljani še kako potrebujemo spravo (1. del)

Začnimo pri spravi, ki je osnova za pisanje vizije države. Čas je že, da prevlada kultura sprave in se preseže razkol naroda. Narod potrebuje vizijo razvoja, ki pa mora najprej imeti kot osnovo doseženo spravo, sicer narod nima perspektive razvoja in ne more razviti svoje vizije. Vodstvo naroda, ki je narodu odgovorno naj samo ali na pobudo organizira komisijo z mednarodno zasedbo, pristojno za analizo in ocenitev revolucije, njenih vzrokov in posledic, katere rezultati bi potem bili podlaga za spravo.

Ne pozabimo, da je Slovenija tretja na svetu po izgubi prebivalstva med drugo svetovno vojno! Ugotovljeno je, da ima 6,5-odstotno populacijsko izgubo prebivalstva zaradi vojne in revolucije. Na prvem mestu je Poljska, ki je imela 16-odstotno izgubo prebivalstva, sledi ji Sovjetska zveza, ki je imela 14-odstotno izgubo prebivalstva, Nemčija je izgubila okoli 8,8 odstotkov prebivalstva, Francija 1,4 odstotke, Italija je izgubila odstotek prebivalstva. Francija je imela okoli 10.000 zunajsodnih pobojev med okoli 40 milijoni prebivalcev, a so se hitro dogovorili, da ne bo obračunavanja. Sodili so jim na sodišču, smrtna kazen pa je bila dejansko izvršena v 791 primerih. Ne pozabimo: »Da je prišel Tito na oblast in jo obdržal vse do smrti je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov«, berem v knjigi angleškega zgodovinarja Titova velika prevara. Nikjer v Evropi ni rezultat vojne in vsiljene revolucije, to je državljanske vojne, takšno razmerje: 100.000 mrtvih Slovencev in le 7800 okupatorjev, ko Slovenija ni štela 2 milijona prebivalcev.

Ponovno berem zelo poučno kolumno Sprava v Sloveniji in Sierri Leone, kjer je še pred leti potekala desetletna najokrutnejša državljanska vojna v Afriki in bi bila lahko vzgled, ki bi nas morda lahko naučil marsikaj. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila tam oblikovana komisija za resnico in spravo. Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj. Komisija iz Sierre Leone bi nas torej lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.

Berem: »Izkušnja Sierre Leone ni nič neobičajnega. Podobne komisije so bile oblikovane v številnih afriških, latinskoameriških in drugih državah, ki so se morale spopasti s posledicami nasilja in vojne med svojimi prebivalci ter najti način za pomiritev in nov začetek. Večina jih je bila oblikovanih nekaj let po koncu vojne in pogosto s pomočjo mednarodnih ustanov. Ponekod so dopolnjevale delo pravosodja, ki je preiskovalo odgovornost za zločine, drugje so ga nadomeščale. Pri nas kakšne podobne komisije ali poročila nismo nikoli spravili skupaj. Iskanje resnice o nasilju je bilo prepuščeno zgodovinarjem in zasebnikom, pogovarjanje o njem pa medijem in civilni družbi, kolikor se je pač komu zdelo vredno in zanimivo. Pravosodje pa se je s tem ukvarjalo toliko, kot je bilo najmanj treba. Toda kdor se nekoliko potrudi, lahko vseeno izve marsikaj. Inštitut za novejšo zgodovino je na primer preštel vojne in povojne smrtne žrtve med Slovenci. Povzeto po intervjuju z njihovo raziskovalko je bilo vseh pobitih skoraj 100.000, odgovorne skupine za njihovo smrt pa so lahko ugotovili za približno 80.000 ljudi. Različni okupatorji so bili zaslužni za dobro polovico teh žrtev, partizansko-revolucionarni tabor – kot ga raziskovalka poimenuje – pa za tretjino. Primerjajte to številko s številom vseh nasilnih dejanj, ne le ubojev, ki jih je popisala komisija, v Sierri Leone, državi z dvakrat več prebivalcev od Slovenije. Njihova končna številka je 40.000 nasilnih dejanj, od tega manj kot pet tisoč ubojev. Kljub temu se jim je zdelo vredno napisati dva tisoč strani dolgo poročilo, ker – kot pravijo – ljudje morajo izraziti in priznati trpljenje, ki se je zgodilo, morajo izmenjati svoje zgodbe in izkušnje, morajo vedeti, kdo je bil odgovoren za vso to krutost in morajo se nekako pomiriti z nekdanjimi sovražniki. Se vam res zdi, da smo mi to domačo nalogo že opravili?« To berem v kolumni dr. Janeza Šusteršiča, ekonomista, nekdanjega finančnega ministra.

Vzor so nam lahko tudi Španci, ki so leto dni po koncu državljanske vojne v bližini Madrida zgradili veličastno grobnico za vse padle v tem blaznem boju. To dejanje je bilo dovolj za narodovo pomiritev in spravo. Sprava pomeni dejstvo, da med dvema ali več sprtimi stranmi ni več sovražnih ali odklonilnih odnosov. Za dosego takega stanja je najprej potrebno, da vsaka stran na osnovi prej omenjenih temeljnih vrednot opravi poglobljeno in iskreno refleksijo o tem, kje in kako je zgrešila v svojem delovanju, kar neizogibno vodi k razkrivanju resnice.

Namen tega ni le lastno zavedanje svojih zgrešenih dejanj – še zlasti tistih, ki so povzročila trpljenje drugim – ampak gre tudi za to, da se o njih razpravlja, se jih obžaluje in se od njih odvrne. Gre za gledanje drug na drugega na podlagi enakega osebnega dostojanstva. Odpuščanje pomeni odpoved negativnemu odnosu do tistega, ki je povzročil krivice in trpljenje; predstavlja napor in žrtev, saj zahteva premagovanje odpora in sovraštva, ki je v takih primerih običajna človeška reakcija. V spravnem procesu imajo pomembno vlogo javni obredi, pri katerih lahko žrtve krivic izrazijo svojo bolečino, tisti, ki so jih zakrivili, lahko izpovejo svoje pristno kesanje, celotna skupnost pa lahko ob tem doseže katarzo.

Na tem področju smo v samostojni Sloveniji vsekakor naredili premalo. Odgovorni na vodilnih položajih v politiki in civilni družbi te naloge niso prepoznali kot prednostno. S pozivi v stilu »pustimo te grozote za seboj in se raje posvetimo prihodnosti« želijo zagovorniki tega pristopa spravo doseči brez globlje refleksije, brez empatične komunikacije z drugo stranjo in brez pripravljenosti na večjo žrtev s svoje strani. Za ene bi bila sprava dosežena šele s popolno zadostitvijo pravičnosti po načelu »oko za oko in zob za zob«. Čeprav se imajo mnogi pristaši tega pristopa za katoličane, pa pravzaprav ne zaupajo v Boga.

Največjo odgovornost za to seveda nosijo odločevalci v politiki, civilni družbi in množičnih medijih, vendar je potrebna tudi večja angažiranost državljank in državljanov, da po svojih močeh z napori in žrtvami prispevajo k temu, da bodo naslednji državni prazniki vedno lepši in vedrejši.  »Blagor tistim, ki delajo za mir,« je napisal Mario Plešej. Dr. Spomenka Hribar pa je pisala: »Tako na strani komunistov kot na strani domobrancev so bili zmotljivi ljudje, ki jim je potrebno priznati dostojanstvo in pravico do domovine, tisti, ki so storili zločine, pa sodijo pred sodišče. Sprava v narodu mogoča le na takšnem temelju«. Dr. Iztok Simoniti pa je pred časom objavil mnenje: »Sprava bo, ko bo demokracija delovala. Ni se mogoče spraviti glede preteklosti, če nismo spravljeni glede sedanjosti. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro ‘popravljanje’ krivic. Ni mogoče doseči enotnega pogleda na zločine, ki so se dogajali pred pol stoletja in več, če ne zmoremo opraviti s sedanjimi zločini, z vsemi vrstami kaznivih dejanj.« Za demokratično družbo oz. državo mora veljati: »Nobena oblast ali moč ne sme ostati brez nadzora; vedno je odgovorna republiki – državljanom.«

Tako pravi tudi dr. Iztok Simoniti, nekdaj svetovalec pokojnega dr. Janeza Drnovška. Strinjam se z njim, da je to naš akuten in še nerešen problem, enako je nerešen problem naše javne pluralne RTV, kdo jo sme nadzorovati: ali zaposleni novinarji kar sami sebe, ali na volitvah izvoljeni predstavniki ljudstva.

1 komentar

  1. Državljani še kako potrebujemo spravo ( 1. del – Časnik )

    Glede na vsebino prispevka z zgoraj navedenim naslovom, objavljenega na Vaši Fejsbook strani, sem se po daljšem premisleku odločil, da podam svoje videnje na spravo, ki se seveda nekoliko razlikuje od vsebine članka, objavljenega v glasilu Časnik.
    Z vsebino prvega odstavka članka se sicer v večji meri strinjam, razen s tistim zadnjim delom, v katerem se predlaga ustanovitev mednarodne komisije, ki naj bi analizirala in ocenila revolucijo, ki jo je izvedla komunistična partija, kot tudi posledice le te za slovenski narod. Podpiram ustanovitev mednarodne komisije, a le takšne, ki bi bila zadolžena za analiziranje in ocenjevanje vloge vseh predvojnih političnih grupacij, vključno s komunistično partijo, ki vsi skupaj nosijo odgovornost za vse tiste grdobije, ki so se začele dogajati, že prve dni po okupaciji, med celotnim obdobjem med okupacijo in seveda tistimi, ki so se dogajale neposredno pa kapitulaciji Nemčije.
    Ko se je takoj po osamosvojitvi Slovenije odprla Pandorina skrinjica v kateri so bile shranjene vse skrivnosti dogodkov iz tistega časa, ki so bile nam, običajnim državljanom prikrite, so se takoj, tako iz desne kot leve politične opcije pojavila povsem nasprotna tolmačenja o tem, kdo nosi večjo odgovornost za vse to, kar se je dogajalo med vojno. Ta različnost v tolmačenju dogodkov seveda nas državljane spravlja v dilemo, komu prav za prav bolj verjeti, levi ali desni, kar seveda ne vzdržuje razkola naroda na še dokaj varnem nivoju, ampak ga iz enega predvolilnega obdobja, pa naprej do drugega povečuje do vedno bolj nevarne točke, na kateri se bo začelo ponovno medsebojno pobijanje.
    Ker se jaz nekako uvrščam v levo sredinsko politično opcijo, sem vedno bolj dovzeten na to, kako na medvojne dogodke gleda desna politična opcija, še najbolj pa na to, kako na te dogodke gleda Nova Slovenska Zaveza, nekakšna naslednica medvojne Slovenske Domobranske zaveze, ki vseskozi vehementno poudarja, da je šlo med vojno med domobranci in partizani šlo državljansko vojno, in to predvsem z namenom, da bi izbrisali svoj smrtni greh povzročen s tisto sramotno zaprisego, s katero so se tudi formalno zavezali za sodelovanje z okupatorjem, kar seveda pod velik vprašaj postavlja legitimnost domobrancev, kot nasprotujočo si stran v državljanski vojni. Takšnega mnenja sem seveda tudi jaz.
    Da pa ne bi v tem mojem prispevku govoril kar tako na pamet, sem se odločil, da se nekoliko sprehodim skozi obdobje druge svetovne vojne na Slovenskem območju, vse do časa kapitulacije Nemčije. Na tej poti sem se seveda posluževal razpoložljivega pisnega in slikovnega materiala, ki mi je bil na razpolago. Seveda ni bil moj namen, da bi na tej poti prešteval grehe, ki so jih v tem medsebojnem boju povzročili domobranci in partizani, ampak predvsem to ali ti boji potrjujejo dokaze, da je šlo resnično za državljansko vojno. Ker sam nisem bil povsem prepričan, ali je šlo za državljansko vojno ali ne, sem se zatekel na Internet v prepričanju, da bom tam našel obrazložitev pojma o državljanski vojni. To obrazložitev sem tudi našel in ta glasi : Državljanska vojna je vojna med dvema organiziranima skupinama znotraj države ali republike, lahko tudi med dvema deželama, ki sta nastali iz predhodne enotne države. Namen ene izmed vojskujočih se strani, je spremeniti sistem vladanja. Vojskujoče se strani sta do pripadnikov druge strani dosti bolj krute, kot je to pri običajnih vojnah. Državljanska vojna povzroči veliko človeških žrtev in uničenja materialnih virov. Ženevska konvencija natančno ne definira termin takšne vojne, niti ne določa odgovornosti sprtih strani. Statistično beleženje državljanskih vojn navaja, da je bilo takšnih vojn v zgodovini že več kot tisoč. Tiste, ki so se dogajale in se še dogajajo v zadnjih dveh stoletjih navaja tudi poimensko. Da je med drugo svetovno vojno potekla državljanska vojna , kot trdi slovenska desna politična opcija, ni nikjer zabeleženo. Ne glede na to, pa sem jaz v spornih odnosih med partizani in domobranci, v katerih je bilo pogosto uporabljeno tudi orožje, zaznal zametke državljanske vojne. Medtem, ko so šli partizani v boj, ne samo za to, da preženejo okupatorja, ampak tudi za to, da po vojni vspostavijo bolj pravično in humano družbo, kot je bila tista pred vojno, pa so šli domobranci v boj ne proti okupatorju, ampak predvsem v boj proti komunistom z edinim namenom, da ohranijo način življenja, ki so ga živeli pred vojno, pa četudi pod okriljem tako imenovanega tretjega rajha. Prepričan sem, da bi glede na nezadržno širjenje komunistične ideje na območje Kraljevine Jugoslavije in že kar dobro organizirano, a prepovedano komunistično partijo, do državljanske vojne prej ali slej prišlo, brez tudi brez okupacije Kraljevine Jugoslavije. Lahko bi se reklo, da je Komunistični partiji šla okupacija države v nekem smislu celo na roke, saj so lahko tako začeli uresničevati svoj cilj prej, kot pa so ga morda načrtovali.
    Seveda pa se je to moje razmišljanje o tem, ali je v odnosih med partizani in domobranci šlo za državljansko vojno ali ne, zaključilo na točki, ko so domobranci z zaprisego, ki so jo dali okupacijski vojski in vodji le tej – Hitlerju, postali tudi formalni del okupacijske vojske in si seveda s tem povsem zapravili status vojskujoče se strani v državljanski vojni. Upoštevajoč to dejstvo bi morala sedanja desna politična opcija upoštevati in prenehati valiti krivdo za dogodke med vojno le na levo politično opcijo. Saj takšno obnašanje še daleč ne vodi k spravi, ki si jo državljani Slovenije tako zelo želimo. Seveda pa se zastavlja vprašanje, kako to spravo doseči. Nočem sicer biti pametnejši od vseh tistih, ki se prizadevajo to spravo doseči. A osebno mislim, da spravo lahko dosežemo le tako, da vse tisto, kar se je dogajalo med vojno vse tja do leta 1943 spravimo v enega izmed predalov zgodovine in se raje osredotočimo le na dva velika smrtna greha, ki sta ju med vojno in neposredno po njej povzročili nasprotujoči se politični opciji, desna na čelu z Slovensko ljudsko stranko in katoliško cerkvijo in leva na čelu s komunistično partijo. Ta smrtna greha sta domobranska zaprisega okupatorju in izven sodni poboji domobrancev, neposredno po končani vojni. In na tej točki se jaz vračam na začetek prispevka, objavljenega v glasilu » Časnik » in mojega prispevka, ko se omenja možnost ustanovitve mednarodne komisije, katere naloga bi bila na znanstven način ugotoviti in revitalizirati okolje in vzroke, ki so nekdanje politike, tako desne kot leve, pripeljali do tako usodnih odločitev, kot je bila tista o zaprisegi in tista o izven sodnih pobojih. Seveda bi morali v takšni komisiji sodelovati z obeh strani priznani strokovnjaki na področju sociologije, psihologije in politologije. Nisem sicer čisto povsem prepričan, da bi bila takšna pot k spravi uspešna. Splačalo bi poskusiti. Morda pa se bi komisiji le dokopati do nekega skupnega imenovalca, ki bi ta dva povzročena smrtna greha objektivizirala v tolikšni meri, da bi bilo moč sestaviti nekakšno deklaracijo o spravi, ki bi bila sprejemljiva za obe strani. Seveda pa bi bila takšna deklaracija uspešna le, če bi postala zakonsko obvezujoči dokument, ki bi politikom preprečeval, da bi med vojne dogodke uporabljali za svojo politično promocijo,še posebno v času pred volitvami in referendumi.
    Vsem tistim, ki se bodo mučili s tem mojim dolgim prispevkom o spravi, a sem zaradi nekakšne uravnoteženosti smatral, da naj bo vsaj toliko dolg, kot je tisti v glasilu Časnik.

Comments are closed.