Marijin mesec oktober zaznamuje izredna škofovska sinoda o družini, za katero je Sveti sedež pripravil poseben delovni dokument z naslovom Pastoralni izzivi družine v kontekstu evangelizacije. Dokument celovito izpostavlja različne razmere (izven zakonske skupnosti, ločitve, najstniške matere, homoseksualnost, splav itd.), ki zaznamujejo družine v sodobnem svetu.
Sinodalno ukvarjanje z izzivi družine in tudi pozornost, ki je namenjena diskurzu družine v zadnjih letih na slovenskem družbeno-političnem polju (npr. Družinski zakonik), kažejo, da je družina kot osnovna enota družbe in uresničitve posameznika v krizi, ki bi jo naj navedeni moderni družbeni in miselni tokovi iz vatikanskega dokumenta (relativizem, materializem, hedonizem, sekularizem, individualizacija, teorije spolov itd.) samo še poglabljali.
Zato se ob tem zastavlja osnovno vprašanje, kako razumeti družino, njeno naravo in delovanje ter iz nje izhajajočega posameznika, še posebej v luči krščanskega oznanila?
Druga polovica 20. stoletja je v ZDA prinesla novo paradigmo za proučevanje družine in njenih članov. Predvsem na podlagi teorije kibernetike in biologije so spoznali, da je družina psiho-organski sistem, ki ni zgolj seštevek njenih članov, ampak samo-regulacijska celota, ki jo tvorijo odnosi (interakcije) med vsemi njenimi člani. Nadaljnji napredek je prinesel pristop medosebne nevrobiologije ameriškega profesorja Dana Siegla, ki koncipira človekovo zavest širše od ozkega delovanja možganov, in sicer kot nekaj, kar se uteleša v človeku in generira med ljudmi.
Inovativna psihološka paradigma družine je živo prisotna tudi v slovenskem prostoru, saj je profesor Christian Gostečnik razvil relacijski družinski model, ki dojema posameznika vedno kot del družine. Problem posameznika je tako razumljen kot problem družine, saj so družinski odnosi pogosto arena bolečih čustvenih, mentalnih in organskih vsebin (npr. vzgoja »s šibo«), s tem pa tudi največje upanje za njihovo razrešitev. Kriza družine je tako v veliki meri odvisna od doživetij, ki jih posameznik ponotranji v svoji izvirni družini, še posebej v prvih letih življenja, ko se verbalna, predvsem pa neverbalna sporočila, najmočneje vtisnejo v človekove možgane in telo.
Ne glede na stanje družine in vplive okolja, je naravna družina človekova največja vez, ki ima največjo moč (p)ostati del problema ali rešitve. Pomembno mesto ima družina, kot vez z Bogom, v krščanstvu. Starozavezna družina se zdi precej nedotakljiva, celo avtoritarna. Zaznamuje jo logika šibkega člena, t.i. grešnega kozla, ki je žrtvovan demonom in predstavlja grehe celotne družine oz. Izraela, ki se prenašajo naprej (prim. Jer 31,29). Grešni kozel današnje družine (najpogosteje so to otroci) je tako barometer stanja celotne družine, vendar je možna osvoboditev. Jezus je namreč, kot grešni kozel na križu žrtvoval sebe in prinesel na svet meč tudi na področje družine (prim. Mt 8,22; 10,21.35).
Zakonski par moškega in ženske je temelj družinskega življenja in odnos med moškim in žensko iz začetka Svetega pisma je merilo vseh odnosov. Dve različni osebi po naravi tvorita skupno naravo (kakor pri Sv. Trojici) in dajeta življenje. Prvi čudež na svatbi v Kani galilejski ni naključje, saj je sveti zakon utelešenje največje božje ljubezni iz katerega se rojeva novo življenje. Pri krstu starši obljubijo izbris izvirnega greha s tem, da bodo otroku stali ob strani ter grešno in slabo iz preteklih odnosov ne bodo prenašali na nove generacije.
Kristusova poroka s Cerkvijo na križu nosi pomen trpljenja in odrešenja. Prekletstvo ali razrešitev odnosov je tako primarna izbira vsake naravne družine. Zato so lahko odnosi boleče ponavljanje starega ali pa nekaj novega, pristnega in zdravega.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
