Poti in stranpoti pri reševanju podnebne krize – 1. del: Laudato Si in ovire pri uresničevanju dogovorov

Ob misli na podnebne spremembe se je nujno vrniti v daljno preteklost, to je na začetek, ko je “vse” nastalo, oziroma na začetek, ki je osmislil in osmišlja človekovo skrb za naravo. Seveda s tem ne mislim na začetek, ki ga navajajo znanstvene knjige in revije, pač pa mislim na stvarjenje sveta, ki ga opisuje Sveto pismo. V prvi Mojzesovi knjigi (v Genezi) namreč piše, da je Bog rekel: “Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!” (1 Mz 1, 26) Gre za povsem jasno sporočilo Boga, da človek ni ustvarjen zaradi Zemlje, ampak je Zemlja ustvarjena zaradi človeka. Kot vemo, se je božji načrt popolne skladnosti in sobivanja človeka (ljudi) ter narave skvaril oziroma porušil z izvirnim grehom ali v trenutku, ko je človek ravnal v nasprotju s tem načrtom. In posledice tega ravnanja je možno prepoznati tudi v podnebnih spremembah.

O stvarjenju sveta in varovanju stvarstva govori tudi enciklika Laudato Si (Bodi hvaljen, moj Gospod), ki jo je leta 2015 napisal sedanji papež Frančišek. Čeprav je minilo že več let od njene objave, je ta še vedno v središču pozornosti mnogih okoljevarstvenikov in njihovih organizacij. Z omenjeno encikliko (v nadaljevanju: okrožnica) papež opozarja na resnost podnebnih sprememb in v njej poziva svetovno javnost ter politične voditelje k okrepljenemu boju proti podnebnim spremembam. Osrednja misel okrožnice se vrti okrog vprašanja, kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, otrokom, ki odraščajo? Sveti oče se v okrožnici tudi sprašuje, “zakaj smo prišli na svet in zakaj nas Zemlja potrebuje?

Če si ne bomo zastavljali teh vprašanj, – tako papež Frančišek – naša okoljska prizadevanja ne bodo obrodila pomembnejših rezultatov in zato v nadaljevanju poziva celotno človeštvo (vse posameznike, družine, lokalne skupnosti, države in mednarodno skupnost) k ekološkemu spreobrnjenju, dialogu in k sodelovanju za “gradnjo skupnega doma”. Ob tem papež spomni, da so tudi druge Cerkve, krščanske skupnosti in druga verstva razvile skrb in tenkočutnost na temo varovanja narave ter okolja. Sicer pa okrožnica vsebuje šest poglavij in se dotika trenutnega stanja na ekološkem področju, tako z znanstvenega vidika, kot tudi z vidika primerjave s Svetim pismom ter judovsko-krščanskim izročilom. V luči obravnave “celostne ekologije” papež Frančišek predlaga, da se na vseh ravneh družbenega, gospodarskega in političnega življenja vzpostavi dialog, ki naj bi pripeljal do učinkovitih odločitev.

Besedilo okrožnice se navezuje na različne tematske sklope, ki jih papež obravnava iz različnih zornih kotov: v okrožnici je nakazana povezava med revnimi in krhkostjo planeta; iz nje izhaja papeževo prepričanje, da je ves svet notranje povezan; v njej je izražena tudi papeževa kritika moči, ki izhaja iz sodobnih tehnologij; z okrožnico papež ljudi vabi k iskanju drugačnih načinov razumevanja gospodarstva in napredka; z njo opozarja na neprecenljivo vrednost vsakega živega bitja ter tako na človekov smisel varovanja narave kot tudi na potrebo po iskrenih in poštenih okoljevarstvenih razpravah. Papež v okrožnici govori tudi o “kulturi” odpadkov in o oblikovanju novega življenjskega sloga, predvsem takšnega, ki bi vključeval večjo odgovornost človeštva do narave in vsega stvarstva.

Narejeni koraki za izboljšanje podnebnih razmer

V boju za reševanje podnebnih vprašanj in čistejše okolje nosijo zastavo predvsem mladi. Glede na opravljene raziskave, je za mlade reševanje podnebne krize na prvem mestu, saj jih skrbi bolj kot pandemija covida-19, bolj kot revščina in lakota, ekonomska situacija, nezaposlenost ter terorizem. Globalna raziskava je tudi pokazala, da tesnoba zaradi podnebnih sprememb vpliva na življenje skoraj polovice mladih po vsem svetu, pri čemer se večina boji zastrašujoče prihodnosti ter meni, da vlade ne storijo dovolj, da bi se izognile podnebni krizi. Prav mladi so tudi veliko pripomogli, da je leta 2021 prišlo do podnebne konference v Glasgowu na Škotskem. Na njej so se zgodili številni dogovori, ki kažejo na to, da svetovni voditelji pred grozečimi napovedmi ne bežijo več in se zavedajo, da so določena dejanja neizbežna.

Verjetno je največji dosežek vrha v Glasgowu dogovor o zaščiti gozdov. Več kot sto svetovnih voditeljev se je namreč zavezalo, da bodo njihove države do leta 2030 prenehale s krčenjem gozdov. Upati je, da bo tokrat dogovor uveljavljen, saj prejšnji dogovor iz New Yorka leta 2014 deforestacije (krčenja gozdov) ni upočasnil, kaj šele ustavil. Temu v prid govori predvsem dejstvo, da so se h krčenju gozdov zavezale prav vse ključne države, kot so to Kanada, Brazilija, Indonezija, DR Kongo in druge ključne države. Poleg njih naj bi se v kratkem k temu zavezalo tudi trideset največjih podjetij na svetu. Še pred kakšnim letom je to bilo nepredstavljivo.

Že sedaj je jasno, da bo cena podnebnega ali tako imenovanega zelenega prehoda enormna: Najvišjo ceno tega prehoda bodo plačale prav najrevnejše države. Upoštevati je namreč treba, da je premoga v naravi še ogromno. Po nekaterih podatkih naj bi ga do sedaj, kljub večstoletnemu rudarjenju, izkopali zgolj eno petino. Takšen način pridobivanja elektrike zagotavlja več delovnih mest kot katerikoli druga energetska dejavnost. Zaradi številnih pozitivnih učinkov je želja po odpiranju termoelektrarn v manj razvitih državah izjemno močna. Zato ni čudno, da je generalni sekretar OZN António Guterres bogate države pozval, naj izpolnijo svoje obljube o zagotavljanju 100 milijard dolarjev letno revnejšim državam za lažje premagovanje podnebne krize. Če se to ne bo zgodilo, je cilj o segrevanju Zemlje za zgolj 1,5 stopinje Celzija, ki so si ga postavili voditelji držav na srečanju skupine G20 v Rimu in na vrhu v Glasgowu, bolj kot ne iluzija.

Vse zaveze, podane tako v Rimu kot Glasgowu, bodo ostale zgolj lepe želje, če ne bodo uresničene na lokalni ravni oziroma na ravni posameznih držav. Slednje je namreč vedno povezano z realnostjo “na terenu samem”, saj se pogosto dogaja, da denimo vetrnim elektrarnam ali pa novim termoelektrarnam najbolj nasprotujejo prav okoljske organizacije. Dodatno oviro pri uresničevanju zelenega dogovora predstavljajo tudi višje cene energentov, ki so pri obnovljivi oziroma zeleni uporabi energije neizogibne. Če k temu dodamo še trenutno vojno v Ukrajini in posledice, ki jih ta prinaša na energetskem področju, je porast cen energentov še toliko bolj pereč. Z vojno v Ukrajini, sploh če bo ta še dolgo trajala, pa niso povezane le visoke cene energentov, ampak je zaradi nje ogrožen tudi načrt množične proizvodnje avtomobilov na električno energijo.

1 komentar

Komentiraj