Društvo TIGR je pri svojem delu naletelo na veliko nasprotovanja ZZB

V začetku leta 1994 sem se po neki svečanosti na kratko zadržal v družbi velikega domoljuba, planinca in javnega delavca Karla Kocjančiča in dolgoletnega predsednika koprske borčevske organizacije Cirila Pelicona, prav tako domoljuba, ki sta me vidno razburjena seznanila z odkritjem že citiranega zloglasnega zapisnika seje CK ZKS z dne 13. junija 1958, ki je ogabno popljuval TIGR in tigrovce še pol drugo desetletje po vojni. Pri tem sta neomajno in odločno pribila, da od tega odkritja naprej »ne bo nič več tako, kot je bilo doslej«, in sta tako začela svojo veliko epopejo rehabilitacije TIGR-a. Pri tem sta imela v mislih dosedanje brezuspešne poskuse preživelih tigrovcev, da bi partija rehabilitirala TIGR, da bi proučili njegovo zgodovino, tudi med vojno in po njej, in da bi ustanovili posebno tigrovsko veteransko organizacijo.

Tigrovci v prejšnjem sistemu niso dosegli objektivne obravnave, kaj šele rehabilitacije

Kmalu zatem sta se oglasila pri meni in me zaprosila, če bi jima v režiji Kulturnega kluba Istra (KKI), ki sem mu takrat predsedoval, pomagal sklicati ustanovni občni zbor Društva TIGR, ki naj bi bil v Postojni. Bil sem tudi povabljen, da se vključim v organe društva, česar pa nisem mogel sprejeti, ker sem tedaj imel veliko dela z vodenjem KKI, Mnenjskega gibanja za Slovensko Istro in publicističnega raziskovanja pritiskov Italije na našo zahodno mejo ob razpadu Jugoslavije, iz česar so potem nastale tri knjige. Sklic ustanovnega občnega zbora pa sem rad opravil, se vključil v društvo in se udeleževal občnih zborov in mnogih drugih društvenih shodov.
Tako je bilo 21. maja 1994 v Postojni ustanovljeno samostojno veteransko društvo z imenom Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske (Društvo TIGR) z okrog tisoč člani, s Karlom Kocjančičem kot prvim predsednikom, z lastnim simbolom in praporom ter z lokalnimi enotami po celi Primorski, vključno z zamejstvom in Ljubljano. Društvu je Kocjančič predsedoval en mandat, nakar je prevzel tajniške posle in z njimi, kot bomo videli v nadaljevanju, celotno garaško delo, povezano z izdajo knjig, postavljanjem spominskih znamenj, izdajanjem Primorskega rodoljuba in osrednjo nalogo društva, to je izgradnjo spomenika na Velikem Cerju. Ob ustanavljanju društva je obiskal več krajev tudi na Hrvaškem, kjer je med vojno deloval TIGR (Žminj idr.), iskal stike, spodbujal ljudi, da bi tudi v Istri rehabilitirali to prvo protifašistično organizacijo v Evropi, a ni bilo pravega odziva. Pri tem je vzpostavil stik tudi s Slovenci na Reki, a brez večjega uspeha.

Kopanje društva po bridki usodi TIGR-a pod komunizmom in nastajajoči razkol v društvu

Društvo je bilo ustanovljeno kljub pritiskom borčevske organizacije (ZB), da naj bi se organiziralo kot sekcija znotraj nje, s čemer bi imela ZB popoln nadzor nad njim. Ko so se ustanovitelji temu uprli, pa je vanj vstopilo precej članov ZB in bivših komunistov, po mnogih podatkih sodeč načrtno. Ustanovitelji nove tigrovske veteranske organizacije so bili namreč s svojo uporniško držo sumljivi borčevski organizaciji, zato jih je bilo treba imeti pod nadzorom znotraj društva, če že ni uspel poskus, da bi bili sekcija znotraj ZB. To je najprej izzivalo neprestane konflikte na društvenih shodih in kasneje, po skoraj hkratni smrti ustanoviteljev društva, privedlo do njegove »ugrabitve«.
Ko je preživeli tigrovec Anton Rutar iz Tolmina, zvedel, da je v društvo stopila tudi množica nekdanjih komunistov, je v svoji zli slutnji vzkipel, rekoč (gl. Zbornik Karlo Kocjančič, življenje in delo): »A sedaj pa bodo TIGR rehabilitirali udbovci, tisti, ki so nas dolga leta po vojni zapirali, zapisovali v naše kartoteke, kaj govorimo, s kom se družimo, kam zahajamo, nas metali iz služb in premeščali … ter nam bodo sedaj zaradi slabe vesti postavljali spomenike. Kot da bi Stalin odkril spomenik svojim žrtvam v Sibiriji.«

Društvo je raziskovalo tudi medvojno usodo tigrovcev

Društvo se namreč pod taktirko ustanoviteljev in drugih njegovih vidnih članov (Karlo Kocjančič, Ciril Pelicon, Nadja Maganje, Evstahij Pregelj, Borut Rutar, Tatjana Rejec, dr. Mira Cenčič idr.) ni omejilo samo na odkrivanje junaške tigrovske zgodbe pod fašizmom, ampak je začelo pogumno kopati tudi po zamolčani bridki usodi tigrovcev pod komunizmom, med vojno in po njej. Ciril Pelicon je v nekem intervjuju (Svobodna misel, 14. 9. 2007) na vprašanje, naj opiše lep trenutek v svojem življenju, ki se mu je vtisnil najbolj v spomin, takole odgovoril: »Morda je bila to še najbolj prva tigrovska proslava na Nanosu ob odkritju plošče v spomin na ustanovitev TIGR-a leta 1994 in potem še druge proslave in srečanja, ki so temu sledile. Bile so drugačne kot sicer pred tem, povsem sproščene, pluralne in svobodne. Pogovarjali smo se tudi o stvareh, o katerih se je dotlej molčalo. Na njih smo se v medsebojni strpnosti srečevali ljudje različnih pogledov in je bilo tam tudi mesto za vse naše predstavnike, take in drugačne. Bilo je namreč v začetku devetdesetih let. Kot neka pomlad. Tudi sami smo bili kot pomlajeni. Čutili smo, da se dogaja nekaj pomembnega in da predvsem popravljamo veliko krivico, ki je bila storjena tigrovcem. Videl sem rasti in zrasti spomenik braniteljem slovenske zemlje …«

Nad društvo so se kmalu zgrnili temni oblaki

Prva zloslutna praska znotraj društva se je zgodila že na občnem zboru v Postojni, ko je preživeli tigrovec Lojze Zidar v razpravi ošvrknil partijo in komunistični režim zaradi njunega odnosa do TIGR-a in ob tem omenil tudi domnevne likvidacije tigrovcev. Pritiski so se potem nadaljevali tudi na tigrovskih občnih zborih in drugih tigrovskih javnih shodih, ko je po osamosvojitvi odneslo pokrov zatohlega enoumja in ko so pred veliko množico ljudi padale bridke besede o odnosu partije in vodstva NOB do tigrovcev in drugih primorskih domoljubov (čedrmacev, krščanskih socialcev, primorskih padalcev idr.). Na proslavi ob 50. obletnici osvoboditve v Novi Gorici leta 1995 je npr. pisatelj in akademik Saša Vuga kot slavnostni govornik pred veliko množico ljudi izrekel sledeče pretresljive besede (Slovenec, 15. 7. 1995):
»Na tem slavnostnem zboru med nami tu niso samo preživeli tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta primorskih trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. In čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe ali kot zravnani čuvarji dragocene dediščine … Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub temu pa so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB namreč, op. avt.) ni bilo treba iztrebljati, če naj se politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko tigrovec tudi danes.«
Ali pa leta 2001 v Kobaridu ob odkritju spominske plošče surovo ugrabljenemu in neznano kje likvidiranemu dr. Andreju Uršiču, ko je ob sledečih besedah istega slavnostnega govornika završalo med ljudmi (Delo, 14. 10. 2001): »Gospodje, ki me morda sedaj poslušate, povejte, kje je njegov grob. Spovejte se in laže vam bo.«

Na občnih zborih in drugih srečanjih je prihajalo do nasprotovanja leve frakcije temu, da bi se odkrivala resnica o tigrovcih

Ob tej odločni poti društva, da odkrije vso resnico o TIGR-u, tudi tisto zamolčano med vojno in po njej, so si konflikti sledili tudi na občnih zborih, ob predstavitvah knjig ipd. Na občnem zboru v Sežani v 90. letih je npr. predsedujoči velikodušno dopustil nekaterim razpravljavcem, da so pljuvali po Janši, Rodetu, Peterletu ipd., kar je izzvalo proteste navzočih in že prve izstope članov pomladne opcije iz društva. Prav tako je bil konflikten občni zbor v Vipavi in kasneje tudi skupščina lokalnih predstavnikov društva v Novi Gorici. Na predstavitvi neke knjige dr. Miroslave Cenčič v občinski dvorani v Kopru, ki je razgrinjala bridko usodo TIGR-a med vojno in po njej, je predstavnik prisotnih članov borčevske organizacije vstal in zagrozil, da bodo kolektivno zapustili dvorano, če se ne preneha s tem »klevetanjem«. Na shodu ljubljanske enote društva pa je npr. nastop Tatjane Rejec, avtorice knjige Partija in Tigrovci, ki je dokumentirano razkrivala partijsko nasilje nad tigrovci, vključno z zahrbtnimi umori vodilnih članov TIGR-a, povzročil pravi nemir: prisotni člani borčevske organizacije so zahtevali, da se ji vzame beseda, in tako naprej brez konca.
Ustanovitelji društva so sicer poskušali vzdrževati ravnotežje med obema opcijama, vendar z veliko težavo in neuspešno, saj je društvo vse bolj drselo v levo. Na nekem srečanju v zvezi s tem dogajanjem na Repentabru ob prisotnosti Karla Kocjančiča, Nadje Maganja in pisca tega sestavka smo zaskrbljeno ugotavljali, da postaja leva opcija v društvu dominantna in da se iz tega ne more roditi nič dobrega. Saj levica nima interesa kopati po lastni nesnagi in obstaja resna bojazen, da bo v društvu prevladalo enoumje.

Mučno krmarjenje društva med Scilo in Karibdo

Ob vseh teh dogajanjih so postajali odnosi v društvu mučni in so se ustanovitelji znašli v veliki stiski. Borut Rutar, zgodovinar in pisec številne tigrovske literature, je ta burna dogajanja v prvih letih po ustanovitvi društva takole opisal v zborniku o Karlu Kocjančiču:
»Za Karla Kocjančiča so se začela nešteta križarjenja po vsej Primorski in v Ljubljano s tistim njegovim malim rdečim Citroenom AX. Doma ga je čakala politična gimnastika stotin telefonskih pogovorov z Ljubljano, z eminencami političnega zakulisja različnih nazorskih opredelitev pa z državnimi funkcionarji, uradniki, s predsedniki krajevnih skupnosti, župani, člani ZB, člani TIGR-a in njihovimi sorodniki …: ob vseh mogočih urah, med delavniki, ob sobotah pa tudi ob nedeljah … Vprašanje je, v kolikšni meri je Karlu uspelo krmariti med Scilo in Karibdo, med možnostmi, ki jih je omogočala levica, in pričakovanji, ki jih narekovala desnica. Gotovo je velikokrat sam, po svoji presoji in s svojo hrabro odločitvijo, utrl pot naprej sebi in društvu. Ravno zaradi tega nezavidljivega položaja med kladivom in nakovalom se je gotovo večkrat znašel v hudih preizkušnjah, dvomih, zagatah, o katerih je tudi sam, čeprav le redko, potožil …«
V istem zborniku je Rutar v svojem (neobjavljenem) nekrologu zapisal: »Šlo je za zelo zahteven cilj, kako čimbolj neboleče popularizirati skoraj že pozabljeno organizacijo TIGR in ji vrniti ugled in veljavo. Šlo je tudi za to, da se opere madež povojnih političnih diskvalifikacij in moralnih degradacij, ki so jih bili deležni mnogi, v krivično pozabo potisnjeni primorski domoljubi … Dinamičen vzpon društva se je razvijal predvsem v obdobju prvih petih let, in sicer od leta 1996 do vrhunca leta 2001. Zatem pa se je že začel umirjati, ko se je upravni odbor osredotočil v mobilizacijo vseh sil za postavitev osrednjega Spomenika braniteljem zahodne meje na Velikem Cerju na Krasu …«
Po tragični prometni nesreči leta 2003, ki je zakrivila Kocjančičevo smrt, pa je Rutar dejal, da »je aktivnost društva porazno zamrla«. Društvo je resnično začelo hirati. Hkrati je dodal, da se je po Kocjančičevi smrti »aktivnost društva spolitizirala, zdrknila v zakulisje političnih sporov … Zato je vse prisotne ves čas prežemala slutnja, da so komunisti okupirali Društvo TIGR«.

Krčeviti napori in uspehi pri rehabilitaciji TIGR-a

Kakorkoli že, je društvo, kot bomo podrobneje videli v nadaljevanju, v prvih letih svojega obstoja postavilo na desetine pomnikov tigrovcem in drugim primorskim domoljubom, na katere je partija pozabila. Izdanih je bilo ducat novih knjižnih del, tudi kritičnih do prejšnjega režima. S sprejetjem posebnega zakona v Državnem zboru je bil status tigrovcev končno izenačen z borčevskim. Na društveno pobudo in ob neizmernih naporih vodstva je zrasel spomenik – muzej na Velikem Cerju. Ustanovljeno je bilo glasilo Primorski rodoljub idr. Društvo se je tako na začetku svojega delovanja strgalo s partijske verige in se pridružilo vsem tistim, ki so sprožili pravo tigrovsko pomlad, npr. zgodovinarjem, pisateljem in drugim piscem, ki so zaorali v prikrita dejstva o bridki usodi tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom, kot so bili npr. Milica Kacin Wohinc, dr. Miroslava Cenčič, Borut Rutar, mag Renato Podberšič ml., Alojz Zidar idr.
Mala gora nad Ribnico, kjer je v prvem spopadu z okupatorjem na slovenskem ozemlju, namreč med tigrovci in italijansko soldatesko, tragično preminil vojaški vodja TIGR-a Danilo Zelen, je leta 1995 na pobudo Društva TIGR doživela prvo uradno državno proslavo, ko se je predsednik vlade Janez Janša v odmevnem govoru med prvimi slovenskimi državniki poklonil TIGR-u in mu priznal zgodovinsko mesto, ki mu pripada. Pisatelj Boris Pahor je ob tej priložnosti dejal, da »je takšno izjavo predsednika slovenske vlade dolgo želel«. Tudi Spomenka Hribar je menila (Delo, 21. 5. 2005), »da je Janša počastil TIGR, kot si zasluži, torej kot čisto uporništvo, predpartizanstvo«, in se je strinjala z Janšo, »da je TIGR tisto, kar bi bilo partizanstvo brez komunistične prevlade slovenskega upora zoper okupatorja«. Druga državna proslava na Mali gori se je zgodila šele leta 2021, spet v času Janševe (tretje) vlade, in to pot brez prisotnosti ostankov »ugrabljenega« Društva TIGR.

TIGR rehabilitira tudi Italija

Dočakali smo celo rehabilitacijo TIGR-a s strani italijanske države, ko se je predsednik Italije Giorgio Matarella julija 2020 skupaj z Borutom Pahorjem simbolno poklonil štirim tigrovskim žrtvam na Bazoviški gmajni in se s tem opravičil za neizmerno gorje, ki ga je fašizem povzročil slovenskemu narodu. Hkrati pa je s tem tudi moralno rehabilitiral štiri bazoviške junake, zaradi česar so ga njegovi desničarski skrajneži nekoliko popljuvali, kot je naša skrajna levica popljuvala tudi Boruta Pahorja, ko se je poklonil pred spomenikom ob Bazoviški fojbi, postavljeni v spomin na italijanske žrtve jugoslovanskega maščevanja in revolucionarnega nasilja med vojno in po njej na prostoru bivše Julijske krajine. Oba predsednika sta naredila gesto, ki je bila do včeraj nepojmljiva, z njo reševala čast italijanske in slovenske države in šla z njo tudi v zgodovino.
Moteče ostaja pri vsem tem to, da ustreljeni tigrovci še niso bili sodno rehabilitirani in tako uradno še vedno veljajo za teroriste. Globoko upam, da se bo tudi to nekoč uredilo.
Tigrovci pa čakajo že tri četrt stoletja še na neko drugo uradno rehabilitacijo in opravičilo, in to s strani duhovnih dedičev komunističnega vodstva NOB za vse zlo in zločine, ki jih je to vodstvo ob molku sokrive ZB zagrešilo nad njimi. Zato bi se moral ob Pahorju in Matarelli bazoviškim junakom pokloniti tudi Marjan Križman, trenutni predsednik ZZB, in s tem rešiti čast svoje organizacije.

Vir: Mladika, Trst