Prvi krog volitev je za nami. Naučil nas je nekaj pomembnih lekcij. Dobili smo prvi dokaz, da je Gibanje Svoboda fatamorgana. Če bi bila improvizirana politična stranka res gibanje, bi se člani gibanja postavili za vsakim politikom, ki bi ga gibanje serviralo. To se v primeru Milana Brgleza ni zgodilo, kar daje misliti, da je Golobova stranka le še eden izmed projektov za en mandat.
To smo pri novih obrazih po navadi ugotavljali komaj nekje sredi mandata, zdaj pa smo malce prej, in sicer zato, ker se je Robert Golob, pijan od zmage, botrom svojega uspeha strgal z verige in se jim začel aktivno upirati. Zato mu je Milan Kučan pokazal, da ga brez njega in njegovega omrežja sploh ne bi bilo. Šlo je za prvi pravi spopad starih in novih naslednikov revolucije in za zdaj je videti, kot da imajo stari žezlo še trdno v rokah, sploh glede na to, da je bila Nataša Pirc Musar dokaj kompromitirana. Mediji so se do nje – zaradi preferiranja Brgleza – obnašali, kot da ni maziljenka leve politike, in so jo zato korektno napadali. Pa ni pomagalo.
Slovenski levi politiki so pokazali resnične barve
Očitno je podpora Milana Kučana, Danila Türka in rusofilne četice v Sloveniji na levem polu dovolj za prepričljivo zmago proti Golobovemu kandidatu. Res je, da je bil Milan Brglez izjemno nekvaliteten kandidat, brez karizme, s slabo prikritimi skrajno levimi stališči in slab v konfrontacijah. A tudi dober kandidat ne bi premagal Pirc Musarjeve – razlika je bila prevelika in stabilna še od takrat, ko je Gibanje Svoboda zastopala nesojena vrhunska kandidatka Marta Kos.
Socialni demokrati so bizarno imeli že drugo žurko ob porazu, skupaj z Golobom iskreno veseli, da je »zmagala leva sredina«, kar samo kaže, da nihče od ponosnih naslednikov Zveze komunistov več ne verjame, da so samostojna stranka. Sploh je splošna ugotovitev, da na levici ni avtonomnih strank, ampak frakcije ene same stranke, pa še to le v pogojniku. Dejansko gre za eno samo partijo, ki je sposobna žrtvovati posamezne dele v dobro socialističnega kolektiva.
Poglavje zase je Robert Golob, ki je očitno v prikritem besu ob spoznanju, da ni absolutni gospodar države, začel dajati izjave, ki bi jih tujci, ki slovenskih razmer ne poznajo, zelo hitro interpretirali kot neofašistične: »Ne bomo dovolili, da se kandidat SDS-a zavihti v predsedniško palačo;« »Vsi vemo, kdo bo zmagal v drugem krogu.« Gospod je še enkrat dokazal, da mu demokracija ni blizu in da bi povsem dobro uspeval v kakšni drugi slovanski državi bolj vzhodno in severno od nas – tam kjer politične nasprotnike prav tako dojemajo kot državne sovražnike.
V Sloveniji je proticepilstvo že tradicija, ne le proti covidu
Šest odstotkov za Sabino Senčar dokazuje, kako osupljivo je v Sloveniji zakoreninjen kovidiotizem. Nismo brez vzroka država, ki je pri vrhu skeptikov do otroškega cepljenja, saj se to nato naravno prelije v zanikanje covida in sodobno proticepilstvo. Njen politični mecen Zoran Stevanović je pred zbrano množico dejal, da ni res, da je korona popustila, ampak da že od začetka popušča, za kar je bil deležen huronskega aplavza. Med nami je cel kup ljudi, ki mislijo, da je koronavirus neka čudna globalna zarota, kar zbuja skrb, sploh ker je cepljenje otrok še kako žgoč problem v državi.
Večina Slovencev ne mara »demokratičnega socializma 21. stoletja«
Anže Logar je seveda absolutni zmagovalec prvega kroga, ki pa bi mu v običajni državi prinesla ne slabih 34, ampak 70 odstotkov glasov. Da je dobil le slabih 34 odstotkov, je specifika slovenskega volilnega telesa; bil je edini kandidat, na katerega niso bili sposobni obesiti niti enega škandala, bil je elokventen, prijazen in povezovalen: diametralno nasprotje aroganci Brgleza in Pirc Musarjeve, ki sta skozi kampanjo oba dajala tihe namige, da zanju obstaja le leva Slovenija, desni pa se bomo z njima pač morali sprijazniti, saj je preveč naših rojakov, ki bi leta 1938 volili za ljudsko stranko, izgnanih ali počivajo v rudarskih jaških in kraških jamah po Sloveniji.
Dobra novica volitev je, da manj od treh odstotkov ljudi podpira »demokratični socializem za 21. stoletje«. Delno je za to kriva splošna antipatija, ki jo zbuja Miha Kordiš, delno pa tudi to, da je Levica hobi projekt slovenskih medijev, saj so jim novinarji večinskih medijev ideološko blizu, ko pa se morajo zaradi individualne komponente predsedniških volitev koncentrirati na nekoga drugega, pa »demokratični socializem za 21. stoletje« najde pravo mesto v konstelaciji političnih idej – na dnu. To je spodbudna novica. Naloga desnice na parlamentarnih volitvah, za katere upamo, da bodo čimprej, je preprosta: ljudem je treba odpreti oči, da so prav vse stranke t. i. leve sredine »demokratični socializem za 21. stoletje«. Miha Kordiš je prav tako eden glavnih adutov slovenske desnice. Ne zato, ker bi bil kaj radikalnejši od levosredinske vlade, ampak zato, ker si upa povedati na glas, kar vlada pove le med vrsticami: gremo se socializem, bogataši pa lahko postanejo naši zvesti meceni ali jih bomo razlastninili in uničili.
Pokazalo se je, da beseda Roberta Goloba ni dovolj za zmago na predsedniških volitvah
Naskok Nataše Pirc Musar pred Milanom Brglezom je rahlo presenečenje le za tiste, ki so verjeli, da je že sama podpora Roberta Goloba dovolj, da se kandidat, ki se na soočenjih znajde podobno dobro kot Karl Erjavec pri izgovorjavi črke R, zavihti blizu vrha predsedniške tekme. Milan Brglez je bil daleč najslabše pripravljen kandidat od šesterice; videlo se je, da nima nobene prave obrambe za to, da je neustavno odvzel poslanski mandat Janezu Janši, videlo se je, kako neznansko se trudi biti priljuden, a je zaredi tega izpadel komično izumetničen in prisiljen. Tako robotskega nastopa na predsedniških volitvah že dolgo nismo videli, razlika do Pirc Musarjeve pa to jasno nakazuje.
Vladimirja Prebiliča nekateri vidijo kot velikega zmagovalca, a ker je bil veliko bolj suveren kot Pirc Musarjeva in Brglez, predvsem se je veliko manj zapletal od njiju, je v resnici poraženec, saj je drugače odkljukal vse, kar mora odkljukati levičarski kandidat: partizanstvo kot del boja za slovensko neodvisnost, egalitarnost kot vrlina, poceni moraliziranje o izkoreninjenju revščine, skepsa do pomoči Ukrajini … Čeprav je čistokrven in polnopraven član levega političnega pola, je vseeno njegovih deset odstotkov jasen prikaz, da za kaj več potrebuješ obilno podporo večinskih medijev, ki je on pač ni imel.
Si bo Aleš Musar res oddahnil in česa se bo moral braniti Anže Logar?
Kakšna bo taktika medijev v drugem krogu, je jasna. Aleš Musar si bo lahko oddahnil: nihče na Pop TV, RTV ali v Odlazkovih medijih ne bo več risal njegovih lastniških hobotnic ali govoril o povezavah s PID-ovskim tajkunom Igorjem Lahom. Prav tako nihče več ne bo spraševal, zakaj si Nataša Pirc Musar izplačuje nizko plačo, preostanek dobička pa pridobi z dividendami. Tudi je nihče ne bo cukal za rokav, zakaj je tako nekonsistentna, da reče, da se v moževe zadeve ne vtika, drugič pa, da njen mož v posel, o katerem se sprašuje, že ni bil vpleten (kako ve, če se pa ne vtika?). Na drugi strani je že novinarka na Pop TV, ko je po zmagi intervjuvala Anžeta Logarja, pokazala, kaj ga čaka. Janša, Janša, Janša in še enkrat Janša. Pa še anarholeve specialke iz leta 2021 (zaplinjanje ljudstva, zapiranje v občine, STA, RTV Slovenija …). V resnici se bo moral braniti za vsako Necenzurirano/Dnevnik/Večer/Delo/Pop TV/RTV polresnico ali neresnico o prejšnji vladi, ki je bila plasirana v zadnjih dveh letih: kazali bodo proteste, vodni top, stavko na RTV …
Bomo videli, kaj se bo prikazalo
Vsi skupaj s premierjem so nedemokratično prepričani, da je Pirc Musarjeva že de facto zmagovalka, a tako enostavno vendarle ne bo: Logar je za stopnjo bolj priljuden od nje. Prav tako nima prav nobenega nahrbtnika. Spomnimo: na neki točki, preden se je v tekmo vmešal Brglez, sta bila Musarjeva in Logar skoraj poravnana. Logar ji je pobegnil takrat, ko so se začele predvolilne debate. Retorike in stila Nataše Pirc Musar večina Slovencev ne mara, kar so mi potrdili tudi zapriseženi levičarji, ki so rekli, da ob takšnem drugem krogu najbrž sploh ne bodo šli na volitve.
Res je, da bi v običajnih razmerah zaradi deformiranosti slovenskega volilnega telesa Nataša Pirc Musar morala zmagati tudi, če bi se jutri izvedelo, da je bila na seznamu teroristov 11. septembra 2001, pa je zaradi dioptrije al-Kajda ni pustila na letalo. A Logar je v igro vnesel kup spremenljivk, ki tekmo delajo nepredvidljivo. V resnici ima desnica prvič po Barbari Brezigar pravo možnost, da zmaga v drugem krogu. Nataša Pirc Musar ni noben Janez Drnovšek. A za kaj takega bo moral Logar briljirati in v debatah Pirc Musarjevo povsem deklasirati, če želi izničiti naravni slovenski deficit desnih volivcev (izgnanih, pobitih ali od 1945 naprej indoktriniranih). Napeto bo – najbrž bolj, kot si Golob, Kučan in Pirc Musarjeva mislijo.
