Jubilejna proslava ob 25. obletnici samostojne Slovenije
Z verzi Prešernove Zdravljice v odlični izvedbi Dekliške vokalne skupine Bodeča Neža se je v soboto, 11. junija, v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici začela slovesna proslava ob 25. obletnici samostojnosti Republike Slovenije. Priredili so jo Svetovni slovenski kongres – konferenca za Italijo, Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič v sodelovanju s Svetom slovenskih organizacij in Zvezo slovenske katoliške prosvete. Častni gost večera, ki ga je povezovala Martina Valentinčič, je bil Lojze Peterle, v prelomnih časih prvi predsednik vlade samostojne in demokratične Republike Slovenije, sedaj pa evropski poslanec iz vrst Nove Slovenije in član svetniške skupine Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu.
Predsednik Konference za Italijo Svetovnega slovenskega kongresa Carlo Bresciani je v pozdravnem nagovoru poudaril, da je bila slovenska osamosvojitev ključni dogodek v 1400-letni zgodovini slovenskega naroda. Predsednik Svetovnega slovenskega kongresa Boris Pleskovič je povedal, da se med Slovenci v Italiji počuti kot doma, saj “toliko iskrenega domoljubja, karizme in prisrčnosti nisem še nikjer videl”. O Peterletu pa je dejal, da “se je obnašal in deloval kot pravi državnik”, vedno je bil “pošten in vedoželjen”. Igor Gabrovec je osamosvojitev in demokratizacijo matične domovine označil za “največje dejanje v zgodovini slovenskega naroda”. Našel se je velik pogum, “narod je bil poenoten kot malokdaj prej in žal tudi kot malokdaj potem”. O slovenski državnosti in o tem, kaj jim pomeni Slovenija kot matična država, so nekaj misli, prepojenih z domoljubnimi čustvi, pripravili pod mentorstvom prof. Adrijana Pahorja in prebrali na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž dijaki znanstvenega liceja Simon Gregorčič iz Gorice Sanja Vogrič, Patrik Cingerli, Simon Čavdek, Manuel Persoglia, Manuel Quaggiato in Nejc Terpin.
Posebno prazničen ton je nato dal večeru Lojze Peterle, slavnostni gost na goriški proslavi, v pogovoru s časnikarko Eriko Jazbar. Obudil je več spominov na zgodovinske trenutke, ki so naš narod popeljali v svobodo in demokracijo, pa tudi delil z navzočimi svojo analizo sedanjega stanja duha v matici in svoja gledanja na razvojne perspektive Slovenije v prihodnosti. “Na Goriškem sem se učil domoljubja in demokracije”, je začel Peterle. Državotvorna ideja – “jaz sem prepričan” – je s Slovenci živela od 7. stoletja naprej, ko smo imeli prvi poskus nečesa, čemur bi danes lahko rekli zametek države. Leto 1990 je prineslo ključno novost, da je to pot, željo, idejo, sanjo o samostojni slovenski državi podprlo slovensko ljudstvo tako, da je na volitvah zmagala koalicija strank pod imenom Demos. “S tem smo pridobili tudi možnost izvršilne oblasti”. Decembra 1990 so dali vedeti vsemu svetu, da so pripravljeni zavarovati voljo po svobodi tudi na trd način, če bi bilo treba. In vendar so ministri, diplomati in drugi eksperti še naprej pravili: “Bodite realisti, ne sanjajte, ne bo vam uspelo, za še eno državo v Evropi ni prostora, nihče vas ne bo podprl” itd. Z zakonom 6. decembra 1990 so se zavezali, da bo država proglašena najkasneje pol leta po plebiscitu, “kljub temu smo imeli doma še kar precej težav”. Vlada je delovala enotno, “to je bil najbolj enotni del slovenske oblasti”. Jugoslavije pa “niso pokončali demokrati, Jugoslavijo so pokopali komunisti, ker se niso mogli zmeniti kako naprej”. Dne 25. junija 1991 je bila proglasitev države. “Slovenija je praznovala, precejšen del vlade je praznoval, en del je pa že bil zaposlen s prvimi informacijami”, saj so se tanki premaknili iz Metlike… Kmalu je bilo “konec bratstva in enotnosti, napadlo nas je okrog 22 tisoč vojakov jugolovanske armade z 800 tanki”. Že prvi dan bi lahko imeli na tisoče žrtev; “obkolili smo vse kasarne, nekaj tisoč vojakov je dezertiralo”, jugoslovanska vojska je začela razpadati v Sloveniji. “Doživeli smo nasmeh zgodovine”. Generacija tistih, ki vedo, kako je bilo prej in kako potem, ima veliko odgovornost: “Vemo, kaj branimo, in vemo, česa ne smemo spustiti, da se ne bi čas zavrtel preveč nazaj”.
Kako si Peterle razlaga takratni uspeh krščanskih demokratov? “Kristjani, ki so bili večinska kategorija v slovenskem prebivalstvu, so bili del družbe, ki je doživel največ udarcev v času komunizma”. V tem delu prebivalstva je bilo tudi “največ želje po spremembi in največ pričakovanja”. Zgodilo se je “presenečenje, ki sem ga bil jaz vesel, ene pa je zelo zaskrbelo”. Kristjani v politiki “smo takrat prinašali v strukturi Demosa tudi tisto, kar povezuje”. Hoteli so prelomiti tako z Jugoslavijo kot z demokratičnim režimom, vendar so bili daleč od revanšizma. “To, kar smo izborili, smo izborili za vse”, zato “lahko skupaj praznujemo tiste praznike, ki nas povezujejo”.
Demosova vlada je zdržala do mednarodnega priznanja. Ko je bila “zunanja fronta zavarovana, ko smo stopili na politični zemljevid sveta, so se začele nezaupnice”. V prvi Drnovškovi vladi so bili ministri iz vseh strank razen SKD-ja. “Žal mi je, da je skupna volja pošla”. Dinamika in smer reform, ki jih je začela Demosova vlada, sta se v dvanajstletni vladavini nepomladne strani spremenili. “V tem vidim tudi razloge za sliko, ki jo gledamo danes”. Peterle meni, da “danes nimamo polno delujoče pravne države in polno delujoče socialno-tržne ekonomije”.
Svet se je takrat razrahljal, “padec berlinskega zidu je bil za nas zelo dobro znamenje”. 1. julija 1990 se je Peterle srečal z nemškim kanclerjem Kohlom; med drugim mu je povedal, da “volja po svobodi in demokraciji Slovencev ne more prizadeti nikogar okrog nas”. Kohl je kot dober poznavalec zgodovine razumel. Margaret Thatcher, ki je “imela zelo jasen odnos do komunizma” in močan vpliv v svetovni politiki, je 26. junija zvečer klicala iz Londona Peterletovo pisarno in dejala: “Obraniti moramo mlado slovensko demokracijo”. Pa tudi Janez Pavel II. “je bil osebno na naši strani”: doživel je nacizem in komunizem, “oba sta ga zaznamovala in ni mu bilo treba razlagati, kaj se nam dogaja in kaj hočemo”.
Kdor se je rodil kasneje, o času okrog osamosvojitve “žal ne ve skoraj nič”. Eni praznujejo osamosvojitev kot prelom, drugi pa kot kontinuiteto. Ker so razlike v pojmovanju tako velike, “v šolski sistem sploh ne pride resnica o tem, zakaj je do tega sploh prišlo”. Danes “imamo nerazčiščen odnos do druge svetovne vojne in revolucije, po drugi strani pa ignoranco do časov osamosvojitve”. O prejšnji vojni “imamo mit”, o osamosvojitvi mlade generacije pa niti ne vedo, za kaj je šlo.
V Sloveniji ni normalne medijske in normalne gospodarske strukture, kar se odslikava v demokraciji in njenih strukturah, trdi Peterle. “Imamo Slovence, ki bolj praznujejo osamosvojitev, in take, ki jo praznujejo manj”, saj nekateri še vedno obžalujejo propadli ideološki in politični projekt. Peterle je pred petimi leti na proslavi v Ljubljani dejal, da “smo se osamosvojili, osvobodili pa še ne”. Vsi v Demosu “so bili za spremembo, niso pa bili za preobrazbo… Eno je razvoj, drugo je pa rast. Vsak napredek še ne pomeni rasti”.
In vendar “imamo razlog, da praznujemo. Tisto, kar smo naredili v letih 1990, 1991, 1992, je nekaj, kar upam, da ne bomo ponavljali. Zgodovinski premik smo naredili… Zdaj je od nas odvisno. Za Evropo smo se odločili prostovoljno… Navdih za vse tisto, kar je treba narediti, lahko najdemo v tistih časih, ko smo poznali tudi enotnost. S tega vidika sem optimist”.
