Letos je naš v medijski in cerkveni prostor vstopila laična pobuda dovolj.je! Naslov je program. Tem katoliškim laikom, ob asistenci nekaterih klerikov, je kleriški pedofilski gnoj segel do nosu in še čez. Nehali so se nad smradom le potihem zmrdovati, odločili so se, da bodo počistili. Po njihovem mnenju so škofje grešili zaradi opustitve, t.j. niso naredili nič oz. premalo, da bi se ti zločini iztrebili iz Cerkve. Nastopili so z zahtevo, da se moramo vsi postaviti na stran žrtve, brez priziva, brez komentarja, brez pomisleka.
Razumski pomisleki niso dovoljeni. Kdor nastopi kot žrtev, ima vedno prav, kdor je obtožen, je avtomatično kriv. To je sodobna mantra, ki so ga sodišča spremenila tako, da samo v tem primeru ne velja predpostavka nedolžnosti, na kateri sloni celotni pravni red sodobnih svobodnih in demokratičnih držav. Nasprotno, predpostavlja se, da je obtoženi kriv, dokler ne dokaže nasprotnega. A nedolžnost je težje dokazljiva kakor krivda! Zato se že dogajajo hude pravne krivice, o katerih se za zdaj še molči.
Strah, ki ga je zasejala »politična korektnost« v našo svobodo govora, se širi tudi v Cerkev
Na tem nepopustljivem stališču stoji tudi vsa svetovna kampanja zoper cerkveno pedofilijo. Če imate občutek, da je pedofilija izključno problem katoliškega klera, potem se ne motite. Pravičniški svet sploh ne preganja pedofilije zunaj katoliških skupnosti, ampak praktično le v njej, čeprav je vsakomur jasno, da pojav ni omejen le na katoliške duhovnike, temveč je veliko bolj prisoten med homoseksualci in sicer na civilnem področju in v družinah.
Kdor si upa kakorkoli oporekati sodobnim dogmam ali to laično čiščenje Cerkve postavljati pod vprašaj, je takoj medijsko ožigosan, da je »podpornik pedofilov« in »nesočuten do žrtve«, in tako utišan. Strah, ki ga je zasejala »politična korektnost« v našo svobodo govora, se širi tudi v Cerkev.
A kritični um mora priti do jasnosti in vedno sliši Jezusov opomin »Ne sodite!«…
Videti je, da ima iniciativa dovolj.je jasno dodelano medijsko strategijo. V dobro odmerjenih časovnih presledkih sklicuje nove in nove tiskovne konference. Te najprej povzame Domovina.je, kar niti ne čudi, saj so isti ljudje tako tu kakor tam. Z medijsko gorjačo pritiskajo na Cerkev, da bi krenila po poti, ki jo oni imajo za edino zveličavno. A tu trčimo v dve stvarnosti, ki se jih premalo razlikuje.
Moralna in civilna stvarnost
Prva stvarnost je moralna. Katoliška moralka razlikuje med majhnim in smrtnim grehom. Prvi ne prekine našega odnosa z Bogom in ne ugasne posvečujoče milosti, ki smo jo prejeli pri krstu. Drugi pa je podoben duhovnemu samomoru, ko človek zavestno, svobodno in s polnim spoznanjem prestopi mejo med dobrim in zlim. Pri tem ne smemo pozabiti, da je v Cerkvi Bog merilo vsega in ne človek. Kar je nekoč rekla Zdenka Cerar o prekršku, namreč, da »ni že vsaka svinjarija kazniva«, velja tudi v primerih glede 6. Božje zapovedi »Ne nečistuj!«. Danes država več ne kaznuje prešuštva, čeprav je še vedno svinjarija, moralno po smrtni greh. Ne kaznuje več niti splava, čeprav je še vedno umor in ga Cerkev kaznuje z izobčenjem, ki se zgodi isti hip kot dejanje, torej se ga ne razglaša posebej. Našteval bi lahko brez konca in kraja. Kadar se zakonodaja in moralni zakon ne ujemata, je slednji tisti, ki ga moramo upoštevati. To še posebej velja v demokraciji, ki ima za temelj relativizem in parlamentarno večino, ki si uzurpira pravico, da odloča tudi o dobrem in zlim.
Druga stvarnost pa je civilna. Kakor sem pravkar omenil, država ne preganja več prešuštva, ne splava ter še mnogo drugih prestopkov, ki so zli in so torej greh. Do nedavnega pa države niso preganjale pedofilije in ta greh ni bil »modern«. Do njega je vladala povsem enaka toleranca tega sveta, kakor danes do ločitve, prešuštva ali koruzništva in splava. Razlikovanje je potrebno, ker je prva kategorija bolj zahtevna, a je tudi bolj osebna in tajna, kakor civilna raven.
Dovolj.je niso nobeno moralno razsodišče
Dobro bi bilo, da iniciativa dovolj.je ne pozabi, da niso nobeno moralno razsodišče, temveč le točka aktivnih ljudi, katoličanov, ki hočejo pospešiti stvari. Ker menijo, da hierarhija ne naredi dovolj. Pri tem so zdaj šli že tako daleč, da to zahtevajo od škofov, kar niti ni v njihovi pristojnosti. Zdaj zahtevajo, da SŠK razpusti ekspertno skupino, ker po njihovem ne dela, kar bi morala. Ali pa ne dela, kakor oni mislijo, da bi morala delati. Zahtevo za razpustitev poznamo vsi, ker je bila posredovana po medijih, spet, kot oblika neposrednega pritiska na škofe.
Ker iniciativa nima nobenih moralnih pristojnosti, je njihova naloga predvsem na civilnem področju. Namesto, da bi pogrevali stare zgodbe, naj odkrivajo nove. Stare namreč v zakonskem predpisanem roku zastarajo, tudi s smrtjo obtoženca. In ko zberejo zadosti gradiva, da bo svinjarija tudi kazniva, naj pomagajo žrtvi, da doseže svoje na sodišču. Potem, in šele potem, bo mogoče tudi upravičeno zahtevati laizacijo krivca. Vseskozi pa se moramo zavedati, da se hodi po tankem ledu. Katerakoli gonja zoper duhovnika, posebno če je ta župnik v enem kraju, je pravzaprav isto, kakor bi razkrili njegovo ime. Četudi bi se kdaj izkazala njegova nedolžnost, je tak duhovnik človeško uničen. Je onemogočen. Ker so sodni procesi nerazumno dolgi, kar bi samo po sebi terjalo pritožbo na sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.
Cerkev ima zdaj jasna, stroga in grenka pravila kako ravnati z duhovnikom, ki ga obtožijo na tem področju. Te točke se morajo držati škofje. Ko bo dokazano, da niso ravnali v skladu s temi pravili od trenutka njihove pravnomočne razglasitve, potem bomo terjali njihovo odgovornost. Do tega trenutka, pa je potrebno počakati in ne prehitevati v svoji gorečnosti.
Greh je hudičev otrok
Govorimo namreč o prekrških in grehih, ki jih ni mogoče preprečiti. Kdor meni, da je kaj takega mogoče, se moti, ker vsak od nas greši na skrivnem. Morilec ubija na skrivnem, prešuštnik skriva ljubico, tat krade na skrivnem, … Če uspemo te stvari tako udomačiti, da se z njimi hvalimo, potem živimo v moralno pokvarjeni družbi. Dvomim, da bi kdaj uspelo te grehe spremeniti v družbeno sprejemljive, kakor smo to naredili s splavom, ki ga opravljajo pri belem dnevu, pa gre vendarle za umor. Greh po svoji naravi zahteva tajnost. Otroci luči se odlikujejo po dobrih delih, ki jih je mogoče vedno naredi pri belem dnevu. Greh je hudičev otrok tudi v tem, da potrebuje skritost, kakor jo potrebuje hudič, ki se skriva vse do tega, da prepriča svet, da niti ne obstaja.
Cerkev ni skupnost perfektnih ljudi. Je skupnost grešnikov. Vsak od nas ve zase in za svoje grehe. Pri spovedi, ki je zakrament »štirih oči«, rešujemo svoje moralne prestopke. Temu zakramentu je zagotovljena popolna tajnost, ki jo hočejo zdaj »liberalne totalitarne« države prepovedati (npr. Avstralija). Duhovniki pa, ki smo sicer velike čveke, očitno s pomočjo milosti Svetega Duha, spovedno molčečnost resnično ohranjamo. To je tudi pogoj, da se spokornik z zaupanjem lahko obrne k Bogu po Cerkvi. Druge poti za odpuščanje grehov ni in nihče nima pravice vedeti, kaj se tam govori in priznava. Spoved je edini kraj na svetu, kjer sem se dolžan sam obtožiti in priznavati svojo krivdo. Vsepovsod drugod, tudi in predvsem pred sodiščem, smem in moram zagovarjati svojo nedolžnost – drugače povedano: tožnik mora dokazati krivdo obtožencu.
Dokazovati nedolžnost, kar so za greh pedofilije začeli uporabljati pred kratkim, skorajda ni mogoče, ker je beseda proti besedi. Ker pa se greh skriva, je dokazovanje krivde težko. Vendar je enako težko dokazati umor, krajo ali prevaro.
Človeško in Božje sodišče
Zato govorimo tukaj o dveh sodiščih. Človeško, kjer smo nedolžni, dokler se nam ne dokaže krivda. In o Božjem sodišču, kjer pa ne moremo ničesar skriti, ker on vse vidi in vse ve, ker nas je on ustvaril in odrešil. Iniciativa naj torej zbere gradivo in vlaga tožbe na sodišča, da se tam po pravilih tega sveta dokaže ali ovrže očitana krivda. Pritisk na Cerkev oz. njeno hierarhijo, naj jim verjame na besedo, hranjenje medijske gonje zoper Cerkev, ki je pri nas stalno pod udarom zimskih medijev, pa iz ust katoliških laikov ni najbolj okusno početje. Razumem zato murskosoboškega škofa Petra, ki se jasno uprl zahtevi, da bi svoje duhovnike tožaril na podlagi govoric.
Očiščenje Cerkve so hoteli tudi Katari, pa so povzročili razkol in so si nakopali križarsko vojno. Danes obsojamo Cerkev, včasih so obsojali Katare. Nauk zgodovine pa je jasen. Kdor hoče čisto Cerkev, ne govori o katoliški Cerkvi, t.j. edino pravi in polni Kristusovi Cerkvi, temveč ima svojo misel okuženo z nerealnimi pričakovanji, saj smo v Cerkvi samo grešniki.
Cerkev prenavljajo svetniki, ki po eni strani trpijo vse mogoče krivice prav od strani Cerkve (s strani oblasti, t.j. hierarhije) in ji kljub vsemu ostanejo zvesti. Podobni so Kristusu, ki je ostal na križu, ker je Oče tako hotel. Iz ljubezni do Očeta je umrl za nas grešnike, ker nas je ljubil. Taki so svetniki. Tako se Cerkev prenavlja. Nobena iniciativa in drugačen civilni postopek še ni dosegel prenovitve Cerkve.
Zato bo dovolj. Razlikujmo in se držimo svojega »resorja«, da ne bomo delali novih krivic, ko razglašamo hvalevredne cilje.