Pred dnevi je v medijih zakrožila novica o tem, da kranjski poslovnež Jože Anderlič na mestu nekdanjega Kolizeja ne bo smel graditi v merah, kakršne si je zamislil. Ko je kak dan pozneje Anderlič pričakovano obelodanil, da pod takimi pogoji investicije pač ne bo nadaljeval, se je projekt, kot kaže, zaključil. Končen rezultat je prazno zemljišče na izjemni lokaciji, ki mu bo potem, ko je bila odstranjena nebodigatreba stavba spomeniške vrednosti, cena poskočila v nebo.
Koordinacijski odbor stanovalcev Fondovih hiš, ki nasprotuje prenovi Plečnikovega stadiona v obsegu in na način, kakršnega si je zamislil Joc Pečečnik, sicer slovenski kralj igralnih avtomatov, je že večkrat opozoril na bojazen, da je projekt prenove zgolj krinka, pod katero bo investitor najprej stadion razstavil z namenom restavracije, nato spravil formalnega lastnika, družbo BŠP d.o.o. v stečaj, in tako bi sredi Ljubljane ostalo prazno zemljišče, s katerim bi se nato dalo mastno zaslužiti. Za razliko od Kolizeja je ta zgodba na srečo še odprta.
Nesposobnost ali lumparija
Znanec mi je nekoč dejal, da kadar pri kakšnem projektu ne vidi logike, gre v ozadju gotovo za lumparijo. Na tak način nelogična sta oba zgoraj omenjena projekta. Le zakaj bi Ljubljana potrebovala dva stadiona z 10.000 sedeži, če na stožiški stadion toliko gledalcev težko privabijo v celem mesecu. Podobne pomisleke imamo lahko seveda tudi ob Anderličevem projektu hrama kulture, saj si je težko predstavljati, da bi zasebni investitor tvegal tako veliko naložbo, katere dobičkonosnost je zelo nezanesljiva.
Dvom v dobronamernost Anderličevega projekta še povečajo okoliščine, zaradi katerih je bil projekt ustavljen. Komisija za spremljanje izdelave konservatorskega načrta za prenovo območja starega Kolizeja je namreč ugotovila, da predvidena gradnja ni skladna z omejitvami, določenimi v občinskem prostorskem načrtu (OPN) Ljubljane. OPN je krovni urbanistični dokument, ki ga je MOL pod budnim županovim očesom z velikim pompom sprejela v letu 2010 in v katerem je bila spremenjena namembnost mnogim zemljiščem v lasti povezanih oseb. Prav zaradi množice sprememb, pri katerih je županov glasovalni stroj v mestnem svetu gladko ignoriral argumente civilnih iniciativ in prizadetih posameznikov, je zelo težko verjeti, da bi nehote “pozabili” spremeniti pogoje gradnje za območje Kolizeja.
Dvome v pristnost investitorjeve igre nedolžne žrtve posredno potrjuje tudi izjava njegove tiskovne predstavnice ob začetku rušenja starega Kolizeja, da morajo z začetkom pridobivanja gradbenega dovoljenja počakati na sprejetje občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) v mestnem svetu. Investitor seveda ni priplaval po župi in zelo dobro ve, da je OPPN podrejen dokument krovnemu dokumentu OPN in torej ne more preseči omejitev, določenih v OPN. Skratka, investitor je moral ves čas, najkasneje pa od sprejetja OPN v letu 2010, vedeti, da izvedba projekta, kakršnega si je zamislil in na podlagi katerega je dobil gradbeno dovoljenje za rušenje starega Kolizeja, nikakor ni mogoča.
Nesporno dejstvo je torej, da je formalno projekt padel v vodo zaradi neskladnosti z zahtevami v OPN, ki bi jih mestni svet lahko spremenil. Glede na to, da je župan projekt od vsega začetka jasno in glasno podpiral, je nenavadno, da zahtev OPN niso spremenili. To si znam razlagati le na dva načina – bodisi so vsi skupaj nesposobni, kar težko verjamem, ali pa je bilo tako namenjeno.
Kwa me briga
Plečnikov stadion in Kolizej, dve zgodbi z (domnevno) podobnim ozadjem torej. Ena končana, druga še ne. Pri obeh pa najbolj bode v oči skoraj popolna odsotnost odziva javnosti, z izjemo Civilne iniciative za Kolizej in Fondovcev. Boli odsotnost odziva širše javnosti, ki bi morala vsaj opaziti skrb zbujajoče dogodke, ki namigujejo na nove in nove mahinacije z zemljišči v ljubljanski občini. Še težje razumljiva pa je odsotnost kritične besede v profesionalni javnosti, v medijih torej. Ti so se večinoma omejili na ugibanje, ali nemara investitorju ne zmanjkuje sredstev za projekt in se jim to, da je bil projekt že od vsega začetka neskladen z zahtevami občinskega plana, očitno ne zdi vredno poglobljene raziskave. Mediji, ki se imajo za četrto vejo oblasti. A se zdi, da bolj zaradi lakote po drobtinicah z oblastnikove mize, kot zaradi želje po vplivu na njegovo ravnanje .
Komentar lahko tudi poslušate:
[audio:http://www.casnik.si/wp-content/uploads/2013/01/Komentar-casnik-casnik-2012-11-07-Matija-Gabrovsek-Domnevno-nesposobni.mp3]Vir fotografije: dnevnik.si
