Dolg katoličanov slovenski umetnosti

Termin krščanska kultura (umetnost) je lahko za koga izmišljen, saj kultura pač je, ali pa je ni. Vendar je naša zgodovina polna kulture, ki je prežeta s krščanstvom. Največje slikarske umetnine, glasba, literarna dela, vrhunci evropske kulture in umetnosti, so v svoji biti krščanski. Cerkev je bila nekoč največji mecen in spodbujevalec umetnosti, rekli bi lahko celo, da so umetnostni tokovi sledili teološkim in filozofskim smerem takratnih časov. Krščanski humanizem je umetnost povzdignil kot pot k Bogu, za razliko od starogrškega miselnega toka odslikavanja realnosti, ki je vedno pot od bogov.

Tudi na naših tleh nam zgodovina kaže enak vzorec. Umetnost, ki se je ohranila in umetniki, ki se jih spominjamo, so v svojih delih sledili krščanski usmeritvi, morali in etiki ter zavezanosti idealom lepote (kakršnikoli so ti takrat že bili). In ljudje, ki so bivali v naših krajih, so prav tako, kot v drugih delih takratnega sveta, izražali pristno željo po preseganju običajnega. Morda nimamo tako izstopajočih umetniških izdelkov, ali še bolje, nimamo tako prepoznavnih umetnin in umetnikov, vendar pa imamo deželo posejano s cerkvicami na vseh končkih in krajih, kjer se najprej zrcali pristna želja po češčenju Boga, nato po umetniškem izražanju na različnih področjih (arhitekturnem, slikarskem, kiparskem, glasbenem…) in končno kultiviranju ljudi in krajine. Mislim v tistem žlahtnem pomenu.

»Spor« med krščanstvom ter umetnostjo in kulturo ima dolgo brado in sega vsaj do Descarta, če ne še dlje nazaj v zgodovino. Že v 19. stoletju se je javno povedalo, da gre za različne poglede na estetskem področju, spor pa je kulminiral v 20. stoletju z modernizmom, kjer so se uveljavili individualni pogled, eksperiment in upor kot nekakšna dogma sodobne umetnosti. Svet še ni izplaval iz te, kot navzven kaže, nerešljive situacije. Zato se nekateri tudi nasmehnejo, ko danes izrečemo termin krščanska umetnost, kot sem zapisal na začetku.

Vendar ta besedna zveza in tudi tisto, kar pod tem objektivno mislimo, vendarle obstaja tudi danes. In je kljub svoji neopaznosti na družbeni lestvici še kako potrebna. Še kako so nam potrebna sodobna glasbena sakralna dela, še kako so potrebne slikarske upodobitve, ki opremljajo sodobno sakralno arhitekturo. Potrebna so nam sodobna krščanska literarna besedila, še posebej tudi taka, ki jih lahko uprizorimo na gledaliških odrih. Umetnost ljudi kultivira, jim usmerja pogled, razgalja človeške slabosti in končno stremi k estetskemu presežku (na tak ali drugačen način)!

Vsi vemo, kakšna tragedija se je krščansko čutečemu občestvu zgodila po drugi svetovni vojni. Dobršen del bodoče inteligence je bil pobit, velik del je odšel v emigracijo in zazevala je velika praznina. Poleg tega je partijska cenzura vneto skrbela, da bi se vrhunska umetniška dela s krščanskim predznakom ne publicirala, ali bi bila vsaj obsojena na družbeno obrobnost.

Po dvajsetih letih od padca totalitarnega sistema, smo na umetnostnih področjih lahko spoznali, kako velik je manjko tovrstnih vsebin.

Kljub temu, da v Sloveniji letno izide več kot 6000 knjig, so besedila o katerih tu teče beseda, skoraj nezaznavna. Ko sem imel pred časom pogovor z ravnateljem Drame SNG, me je nekoliko izzivalno povprašal, če kristjani kaj hodijo v gledališče? Odgovoril sem mu z vprašanjem: kaj pa gledališče danes nudi kristjanom?

In ko sem o tem razmišljal še naprej, me je po svoji stari navadi, takoj navdala samokritika. In kaj smo kristjani sami storili, da bi do tega ne prišlo? Kako krščansko kulturo in umetnost podpiramo? Pridemo kaj dlje od poslušanja domačega pevskega zbora pri nedeljski maši? Kar nekaj pisateljev je, ki so tudi v zadnjem času izdali kakšno knjigo, ki sledi krščanskim načelom in ni dolgočasna, moralistična, za časom in kakršnekoli nalepke ji še lepijo.

Naš čas ima prav tako dolg pred zgodovino, kot ga je imel Gallusov, Prešernov, Kraljev, Balantičev, Plečnikov, Kregarjev… Upam, da se pred Večnim stolom ne bomo zagovarjali zaradi časa izgubljenih priložnosti in ljudi, ki krščanstva niso našli zaradi naših nenapisanih pesmi, ne naslikanih slik in ne odigranih skladb in iger.