Številni Slovenci poznamo zgodbe o misijonarjih, ki so zapustili domače kraje, se podali v divje, oddaljene kraje in tu širili božjo besedo. Precej manj znano pa je, da smo tovrstne misijonarje-avanturiste imeli tudi mi sami, le da niso toliko znani in niso doživeli tolikšnega priznanja.
Eden teh je prav gotovo Ignacij Knoblehar. Rojen je bil v Škocijanu pri Mokronogu leta 1819. Osnovno šolo je obiskoval v Kostanjevici, v Celju in Novem mestu je končal gimnazijo. Kot bogoslovec se je leta 1841 napotil v Rim in vstopil v misijonski zavod Propagande. Srečal se je tudi z misijonarjem Barago in ta ga je navdušil za misijonsko dejavnost, le da ne v Ameriki temveč med črnskimi plemeni v Afriki.
Vatikan ga je poslal v Sirijo, da se je naučil arabščine, potem pa še v Aleksandrijo. Leta 1847 so misijonarji odpluli proti Kartumu, kjer so postavili misijonarsko središče namenjeno širitvi krščanstva v današnjem Južnem Sudanu. Leta 1849 je najel jadrnico in se s tovariši odpravil proti jugu po Belem Nilu. Preko orjaškega močvirja so po 67 dnevni plovbi prispeli do dežele Barcev do 4 stopinje severne širine. Prvi poizkus vzpostavitve misijonarskega središča ni uspel in leta 1850 so se morali vrniti nazaj v Kartum.
Zavedel se je, da bo moral zbrati precej sredstev in močnejšo ekipo misijonarjev, če bo hotel uspeti. Vrnil se je v Evropo in zbral precejšna sredstva ter novo ekipo. Konec leta 1851 je bil spet v Kartumu in z ladjo Stella matutina odplul proti jugu do otoka Lumutat. Tu so vzpostavili misijonarsko središče Gondokoro po imenu Sveti Križ. V nezdravem podnebju so tropske bolezni začele terjati svoj davek in večina njegovih kolegov je pomrla. Le Abuna Soliman, kot je bil Knoblehar znan med domačini, se je zdel odporen proti vsem boleznim in preizkušnjam. Njegova misijonarska dejavnost ni imela posebnega uspeha. Muslimanski Arabci so mu nagajali povsod, kjer je bilo mogoče, domačini pa so misijonarje poslušali le takrat, ko so imeli od njih koristi v obliki hrane, v času pomanjkanja pa so misijonarjem pokradli vse, kar je bilo mogoče. Knoblehar se je zavedel, da se je misijonarske dejavnosti treba lotiti nekoliko drugače. Leta 1856 je 8 otrok poslal v Evropo, da bi jih pripravili za misijonarski poklic in da bi lahko domačini misijonarili sami med svojimi ljudmi.
Leta 1857 so nečloveški napori začeli terjati davek tudi od Igancija Knobleharja. Hudo bolan se je jeseni odpravil v Rim, da bi poročal o svojem misijonskem delu. Do tja ni uspel priti. Leta 1858 je obnemogel in obležal v avguštinskem samostanu v Neaplju. Sam je spoznal, da je to konec njegove poti. Umrl je 13. aprila 1858. Po njegovi smrti je Katoliška cerkev ugotovila, da so ovire pri misijonarski dejavnosti v Južnem Sudanu še prevelike. Misijon je propadel in ostal je le spomin med Sudanci na očeta Solimana iz oddaljene dežele.
Knoblehar ni bil samo misijonar, ampak tudi znanstveni raziskovalec. Kot njegova dediščina so ostali zapiski o naravi, etnografiji in etnologiji prepotovanega ozemlja. Pri svojem delu je zbral veliko etnografsko zbirko predmetov vzhodnosudanskega plemena Bari in ta je našla svoje mesto v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.
