Dileme o kolaboraciji, o terorju žal ne

» …, ko mi boš brez utemeljenega dvoma dokazal, da je bila kolaboracija kakorkoli v širšem zgodovinskem kontekstu koristna, bom spremenil svoja stališča, … « ,

» .. sprava je zgolj krinka klerikalno desničarskih krogov za rehabilitacijo kolaboracije. Če pristanemo na termin sprava, namreč priznamo kolaborantom enakovredni status, ki so ga imeli zavezniki, kar pa ne more biti …« .

Vprašanje ali je bila kolaboracija koristna ali ne, spada k vprašanju ali je vojna (z vsem svojim nasiljem) lahko koristna. Vojna je vsiljena. Če imajo človeška življenja neprecenljivo vrednost, vojna ne more biti koristna.

Medvojne razmere v Sloveniji so bile vsiljene: na eni strani vsiljena okupacija, na drugi strani vsiljena revolucija, vsaka s svojim nasiljem. Revolucionarni program in njegovo nasilje je po svoji krutosti, predvsem z mučenji nedolžnih žrtev, umori, požigi, pogosto močno presegalo okupatorsko nasilje. To je po letu in pol prisililo protirevolucionarno stran v taktično sodelovanje z okupatorjem za obrambo življenj in ublažitev terorja. Vendar niti take kolaboracije ne moremo šteti za koristno, ampak le kot izhod v sili. Kot koristno jo moremo obravnavati le v posameznostih, kot je npr. zmanjšanje števila zločinskih revolucionarnih umorov v obdobju okrog leta 1944, ali preprečitev pošiljanja nabornikov iz Ljubljanske pokrajine na rusko fronto, v gotovo smrt.

Glavni problem v zvezi s kolaboracijo je, da se je protirevolucionarna stran morala organizirati in delovati proti boljševiški revoluciji, s tem pa tudi z njo siamsko neločljivo povezani NOB. Zanimivo je, da revolucionarna stran takoj po začetku okupacije, ni izvajala svojih akcij proti okupatorju, ampak proti Slovencem. Spet zanimivo je, da nihče izven OF, v mesecih po okupaciji, ni dajal okupaciji nobene aktivne podpore.

V javnosti se govorjenje o prepletenosti NOB in revolucije v letih 1941-1945 močno spreminja. Na Čebinski partijski konferenci leta 1937 je vladalo mišljenje, da bo KP sprožila revolucijo le v primeru okupacije. V Zagrebu je Edvard Kardelj oktobra 1940 zatrjeval, da bodo organizirali upor če bodo lahko speljali revolucijo in bo to v interesu Sovjetske zveze. Tukaj moramo opozoriti na to, da je SZ začela vojno na strani Nemčije. Po poletju 1941, t.j. po pol leta okupacije, ko sploh še ni bilo protirevolucionarnih organizacij, je Varnostno obveščevalna služba (VOS) v Ljubljani in okolici zahrbtno ubila več kot sto dvajset domačih oseb, ki so se v preteklosti bolj ali manj javno pokazale kot antikomunisti ali pa nanje komunisti niso mogli računati. V vaških predelih so partizani v tem času, brez govorjenja o revoluciji, uspešno organizirali svoje bojne enote.

Boljševiško revolucionarno nasilje, gledano na celotno Ljubljansko pokrajino, se je močno povečalo poleti 1942, ko so sovjetske sile zaustavile prodiranje nemških armad in se je med partizani razširilo prepričanje, da bo vojne kmalu konec. Z revolucijo je bilo treba pohiteti. Samo v mesecu juniju je bilo umorjenih šest slovenskih duhovnikov. Ker se je zmaga nad Nemci vse bolj odmikala, ljudje pa so se zaradi terorja vse bolj oddaljevali od partizanskega gibanja, je ta teror obsodil celo E. Kardelj. Tako je bilo revolucionarno delovanje od jeseni leta 1942 dalje ublaženo (tudi po zaslugi proti revolucionarnega odpora), še vedno pa je v primerjavi z letom 1941 zelo poraslo. V celem letu 1942 je stran NOB povzročila cca. 2000 smrtnih žrtev, protirevolucionarna stran pa ca. 220 (razmerje 9:1), v letu 1943 pa stran NOB 2500 žrtev, druga stran pa 650. Najhujši teror s strani NOB se je zgodil po kapitulaciji Italije (Grčarice, Turjak, Kočevje, Mozelj, Jelendol). V dveh mesecih, septembra in oktobra 1943, je stran NOB ubila najmanj 900 ljudi, nasprotna 60 (razmerje 13:1).

Razlika med terorjem revolucionarne in obrambnimi akcijami protirevolucionarne strani je ta, da je bilo likvidiranje ideoloških nasprotnikov, izobražencev, ljudi ki so v javnosti imeli vpliv del sistema, na protirevolucionarni strani pa ne. Zato je ta povzročila veliko manj žrtev.

Poleg tega se med žrtve protirevolucionarne strani vedno štejejo tudi žrtve tim. Črne roke. Za Črno roko so se skrivale majhne, tajne teroristične skupine, ki so nasprotnike ogrožale, mučile in pobijale. Po vsej verjetnosti so imele povezavo z gestapom in so delovale tudi na pobudo gestapa. Nasilje ni bilo del sistema protirevolucionarne strani, kot je to povsem očitno bilo na narodnoosvobodilni strani.

O prepričanju vodstva OF, da je revolucija na dobri poti, da ob zmagi SZ (in zaveznikov) prevzame oblast, kaže Dolomitska izjava, po kateri avantgardna vloga v slovenskem osvobodilnem gibanju pripada Komunistični partiji Slovenije, ki je zgrajena in vodena po organizacijskih in političnih načelih boljševizma. Dolomitska izjava je bila sklenjena 28. februarja 1943 na seji izvršnega odbora OF v Polhograjskih dolomitih med komunisti, krščanskimi socialisti in sokoli. Sporazum so podpisali 1. marca 1943. Ko so komunisti dosegli zastavljeni cilj in jim zavezniki iz drugih političnih skupin niso mogli več koristiti, so jih po partijski logiki morali nekako odstraniti, lahko bi rekli, da so jih enostavno vsrkali vase. Nekatere so seveda eliminirali.

Ob koncu vojne pa sledi poboj (okrog 10.000 domobrancev in več tisoč civilistov), ki se ga lahko razume le kot skrajno revolucionarno boljševiško dejanje.

Javna veljava revolucije po vojni je bila odvisna od svetovnega položaja »Titove« Jugoslavije. V sedemdesetih letih je poudarjanje revolucije močno poraslo. O tem pričata Trg revolucije in spomenik revolucije v Ljubljani. Kljub temu večina današnjih naslednikov Komunistične partije iz taktičnih razlogov revolucijo zanika. Mahajo samo z zastavo NOB, ki bi bila brez revolucije drugačna, čeprav tudi v tem primeru okrvavljena.

Za zaključek. Nasproti si stojita (politična) levica in desnica, ki imata v torbah že dvajset let zamrznjena spiska svojih zaslug in očitkov nasprotni strani. (Z levico na kratko označimo dobičkarje revolucije, ki jo sedaj zanikajo, desnica pa so potomci protirevolucije).

Desnica očita levici:

– boljševiško revolucijo kot siamsko dvojčico NOB (medvojni revolucionarni teror),

– ideološko kolaboracijo s SZ,

– občasno sodelovanje z okupatorjem (spremljanje razorožene italijanske vojske v domovino, uničenje postojanke vaških straž z italijanskim topništvom na Turjaku, taktični sporazumi z Nemci),

– povojne sodbe in pokoli (taborišča, umetno zrežirani sodni procesi in usmrtitve, preganjanje predvsem Katoliške cerkve),

Desnica prizna levici:

– NOB kot siamsko dvojčico boljševiške revolucije (vendar se da le pri malokateri partizanski akciji ločiti revolucionarni cilj od cilja narodne osvoboditve),

– skrb za ohranitev in napredek slovenske kulture v obdobju po letu 1945,

– sodelovanje pri osamosvojitvi.

Levica očita desnici:

– kolaboracijo z okupatorjem in nasprotovanje NOB (kolaboracija je bila taktična, kdor tega ne prizna, naj dokaže nasprotno).

Levica prizna desnici:

– kulturno obrambo slovenstva pred nacionalizmi sosednjih narodov,

– oblikovanje moralne podobe slovenskega naroda v prejšnjih stoletjih,

– vodilno vlogo pri osamosvojitvi.

Za spravo bi bilo najbolj pomembno priznanje levice, da je bila NOB neločljivo povezana z boljševiško revolucijo. Ta je v sedanjem času doživela obsodbo sveta Evrope skupaj z boljševizmom in nacifašizmom. S to obsodbo je samohvala slovenske levice izgubila vso svojo prepričljivost. Če obsodimo taktično sodelovanje slovenskih domobrancev z okupatorjem kot kolaboracijo, obsodba velja še toliko bolj za ideološko sodelovanje slovenskih komunistov z boljševistično SZ. Tega se sinovi revolucije, s katero so se pustili bogato nagraditi, dobro zavedajo. Zato so preprečili to obsodbo tudi v našem Državnem zboru. To pa kaže odnos slovenske levice do svoje preteklosti in do sprave.