Vprašanje, kaj se dogaja na slovenski desnici v zadnjih mesecih, se postavlja vse bolj v ospredje slovenske politične šahovnice. Zadnja od potez, ki je povzročila precejšnjo odmevnost v slovenski javnosti, je bil nedavni intervju predsednice Nove Slovenije Ljudmile Novak za tednik Mladina. Kritike na račun prvega moža SDS Janeza Janše so bile izrečene brez dlak na jeziku, partnerstvo dveh strank, ki je veljalo za najbolj zacementirano politično sobivanje na slovenski strankarski sceni, pa je danes močno pod vprašajem. Politična naveza med obema strankama, ki smo jo dalj časa poznali z imenom Koalicija Slovenija, je pravzaprav nastala z ustanovitvijo Nove Slovenije leta 2000 (po potresu znotraj takrat novoustanovljene SLS+SKD, plod združitve ljudske stranke in krščanskih demokratov). Takratna vodilna dvojica Nove Slovenije, Andrej Bajuk in Lojze Peterle, je z SDS sklenila zavezništvo, ki še vedno traja. Nova Slovenija naj bi si pridobila nekdanjo bazo volivcev SKD, čeprav ji to ni nikoli popolnoma uspelo. Bajuk je v prvi Janševi vladi (med 2004 in 2008) bil minister za finance, Nova Slovenija pa je bila edina stranka, ki ob lanskem poročilu protikorupcijske komisije od Janše ni zahtevala odstopa. Vseeno pa se je med tema dvema strankama na neki točki zalomilo. Razlogov in vzrokov je najbrž več. Lahko pa izpostavimo nekatere.
Spremembe v pozicioniranju
Prvič, potrebno je tukaj pogledati na pozicioniranje obeh strank v političnem spektrumu. Izvorno je Nova Slovenija bila v namišljenem polju slovenske politike “bolj desno” od SDS. Nagovarjala je ne samo katoliški del slovenskih volivcev, ampak je v javnosti tudi in predvsem izpostavljala teme iz polpretekle zgodovine in krivice komunističnega režima. Še nedavni ponovni prestop parlamentarnega praga je vezan na glasno in javno nasprotovanje Titovi ulici v Ljubljani. V zadnjih letih pa so se razmerja nekoliko spremenila. V strategiji SDS so vse širši prostor našle prav teme, ki so bile navadno bližje Novi Sloveniji: spomnimo se ustavne obtožbe zoper takratnega predsednika Danila Türka in z njo povezanimi aferami Ertl in Velikovec. Glavno besedo pri tem je imela SDS (resda takrat Nove Slovenije ni bilo v parlamentu). Podobno je SDS prevzel glavno vlogo pri pobudah okoli dostopnosti arhivov in v povezavi z zadnjimi razkritji okoli vloge slovenskih udbovcev pri političnih umorih v tujini. Skratka, Janševa stranka in Janša v prvi osebi sta se začela pomikati v to smer. Nova Slovenija pa je, predvsem po volitvah in po ponovnem prestopu parlamentarnega praga, nekoliko popustila pri teh temah in začela iskati bolj “sredinske” prijeme: to je predvsem izraz novega mlajšega vodstva stranke, ki si je izbralo to pot. Začeli so na primer namenjati veliko več pozornosti ekonomskim temam in liberalizacijislovenskega gospodarstva, začeli so dokaj tesno sodelovati z ekonomistom Radom Pezdirjem, ki je pred nekaj leti uspešno izpeljal več akcij proti slovenskim kartelnim ekscesom na področju elektrogospodarstva, bančništva in na drugih področjih.
Kaj čaka slovensko desnico v prihodnosti?
Stranki sta se začeli torej različno pozicionirati znotraj spektra slovenskega strankarstva. In kje se je torej zataknilo? Glasovanje za sporni dodatek h Kučanovi pokojnini in nazadnje tudi zadržanje glede zakona o arhivih sta povzročila negodovanje predvsem med volivci Nove Slovenije, ki so si od svoje stranke čakali drugačno linijo (pristop Nove Slovenije je bil pri obeh zadevah resnici na ljubo zelo nenavaden). Na ta račun je bila Nova Slovenija deležna številnih kritik in opazk. Razlogov za slabo kri pa je tukaj še več, predvsem v odnosu med dvema strankama. Zadržanje Nove Slovenije v teh dveh primerih je kritično v javnosti pospremila tudi SDS. In to je med strankama seveda ustvarilo napetosti. Nekoliko globlje si je pri teh napetostih seveda potrebno postaviti vprašanje razmerja moči med obema pomladnima strankama, nekdanjima nerazdružljivima partnericama. Ena od glavnih kritik na račun Nove Slovenije je bila v preteklosti ta, da bi morala nekoliko bolj stopiti izpod sence SDS in sama najti prostor pod soncem. To je bil tudi eden glavnih pomislekov, zakaj ta stranka ni prestopila praga parlamenta leta 2008. Skratka, vprašanje, ki se je pri tem postavljalo, je bilo, ali tesna koalicija med SDS in Novo Slovenijo ne postavlja le-te v (preveč) podrejeni položaj? Razmerje moči v odnosu med tema strankama je bilo vselej precej jasno: narekoval ga je prevladujoč položaj SDS na desni “polovici” slovenskega političnega prizorišča, narekovala pa ga je tudi dominantna figura enega (in edinega) vodje desne sredine, Janeza Janše. Vloga, ki je nekdanjemu predsedniku vlade ponekod ušla iz rok. Če je dokaj jasno, da vodilni oblikuje program in postavlja prioritete, je znotraj partnerstva pričakovati okoli tega dialog. In to je bilo v odnosu med strankama pomanjkljivo.
Mimo odnosa SDS – Nova Slovenija se to vprašanje lahko zastavi v širšem kontekstu padca desno-sredinske vlade v začetku lanskega leta. Če poročilu KPK lahko očitamo dejstvo, da ni predvidevalo možnosti pritožbe, pa je tukaj na mestu še eno vprašanje: ali ne bi desno-sredinska vlada takrat lahko vseeno preživela, če bi Janša stopil korak nazaj in mesto premierja prepustil recimo Janezu Šušteršiču, ki je bil zavezan izpolnjevanju koalicijskih zavez in vladnih načrtov (mimogrede je tudi izstopil iz Virantove Državljanske liste)? Ali pa, tukaj je bila na razpolago še ena opcija: vajeti vlade bi takrat lahko prevzel Andrej Vizjak, minister, ki je v enem samem letu mandata uspešno izpeljal več reform in si je pohvalne besede prislužil celo iz vrst tedanje opozicije. To se ni zgodilo, o tem sploh ni bilo govora: in vlada je padla.
Pa se vrnimo k izhodišču. Sedaj je težko predvideti, kaj bo slovenski desnici prinesla prihodnost. Jasno je, da bi morali skleniti premirje in dogovor, če želita omenjeni stranki še kdaj sestaviti vlado (skupaj z SLS in najbrž še katero od strank): na sodelovanje sta obsojeni predvsem zaradi zelo izrazitega proporcionalnega volilnega sistema v Sloveniji, ki nobeni stranki ne omogoča, da bi sama prevzela oblast. Je pa tudi res, da slovenska desnica ne sme in ne more biti odvisna od enega samega človeka: tudi o tem se bo morala slovenska politična desnica še razjasniti.
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
Foto: Novi glas
