Dežela sanjačev

Po skoraj dveh desetletjih zgodbe o uspehu, ki je v podalpskem raju bila videti skoraj resnična, nam v zadnjih letih kaže vse slabše. Iz dneva v dan. In le težko je ostati optimist, saj je očitno, da večina sodržavljanov ne verjame postavljeni diagnozi, ter še vedno misli, da se bo že našla neka preprosta rešitev, ki ne bo zahtevala ostrejših ukrepov.

Najhuje pri tem pa je, da se vračajo ideje iz časa krize v rajnki Jugoslaviji. Tako smo od eminentnih ekonomistov že slišali ideje o udarniškem delu, pa izplačevanju dela plač v obveznicah. Manjkajo samo še ideje o bonih in par/nepar dnevih. Pri prebiranju takih in podobnih umotvorov se človek seveda mora vsak dan zahvaliti Bogu, da je Slovenija del EU in evrskega območja. Nobenega dvoma ni, da bi nas naši oblastniki, predvsem tisti z leve strani spektra, že zdavnaj potegnili v novo inflacijsko spiralo, če bi imeli to možnost. Najbolj neverjetno pri tem je, da se ljudje zatekajo k rešitvam vaše in naše mladosti, in pri tem pozabljajo, da so se že enkrat dokazale kot neučinkovite. Še več, ne le, da niso rešile gospodarskih težav nekdanje države, ampak so jo pomagale potegniti v krvav vrtinec, iz katerega sta jo le najsevernejša in najjužnejša izmed republik odnesli kolikor toliko poceni.

Železna lejdi

Mesec dni po nastopu nove vlade ni pravzaprav zatekanje k mističnim rešitvam iz let razpadanja nekdanje domovine pravzaprav nič čudnega. Nova vlada ima vse možnosti, da bo postala najneuspešnejša vlada, kar smo jih imeli po osamosvojitvi, saj po eni strani njeno rojevanje precej spominja na razpadanje Pahorjeve vlade, po drugi pa je vse bolj jasno, da sicer neizogibnemu vztrajanju pri izvedbi nekaterih ukrepov prejšnje vlade vse bolj daje pridih socialističnih in postsocialističnih idealov gospodarjenja.

Dejstvo je, da vsebinsko nova vlada ni pokazala še skoraj ničesar, v prvem mesecu smo tako videli bolj ali manj le nekaj javnih nastopov premierke Bratuškove, ki je tako nam, kot vsemu svetu dopovedovala, da vse ve, ampak nam ne pove. Popolnoma se sicer strinjam z njo, da ni niti na tekmovanju iz angleščine, niti na lepotnem tekmovanju. Prepričan pa sem, da niti njeni čevlji, niti njeno (ne)znanje angleščine ne bi nikogar tako zelo motili, če bi bili njeni nastopi vsaj malo vsebinski. Tako pa je javnost pač ocenjevala tisto, kar je premierka ponudila – panterske čevlje in nekaj fraz v slabi angleščini.

Z levo roko

Kar me pravzaprav pri premierkinem nastopu na CNN najbolj moti, je površnost, s katero se je lotila nastopa v najvplivnejšem mediju na svetu. Človek bi od šefa vlade vendarle pričakoval, da je natančen, ambiciozen in deloven, ter da se nalog loteva z vso resnostjo in temeljitostjo. Še zlasti pomembnih, kar nastop pred svetovno javnostjo v situaciji, v kakršni smo, zagotovo je. A zdi se, da je premierka za pripravo na pogovor porabila največ nekaj minut. Nekaj minut bi namreč potreboval osemletni otrok, da bi se naučil tistih nekaj angleških fraz, ki nam jih je oni večer demonstrirala premierka.

˝We can and we will˝ je močan izraz, če je seveda podan v ustreznem kontekstu, s potrebno razlago, ki nas bo prepričala, da govorec ve, o čem govori. Stavek sam po sebi ne pomeni ničesar, izreče ga lahko kdorkoli. Oni dan sem si ogledal posnetek znamenitega govora Martina Luthra Kinga v Washingtonu. ˝I have a dream˝ izgovorimo v dveh sekundah, a Luthrov govor je trajal dobre četrt ure, pri čemer je prvih 12 minut gradil temelje, na katere je nato postavil svoje sanje. Če bi samo prišel in povedal, da ima sanje, ne bi bil vizionar, temveč zgolj sanjač.

Ko je Martin Luther King končal svoj govor, je v njegove sanje verjela večina človeštva. Ob koncu pogovora Alenke Bratušek v njene besede, da ve, kaj je potrebno narediti in da to zna izpeljati, verjamejo najbrž le tisti, ki jim je najvišji ideal, da Janez Janša ni predsednik vlade.

Vir fotografije: wikipedia