Demokracija z napako

Če se ozremo na slovensko različico ‘demokracije’, lahko ugotovimo, da slednja ni primerljiva z demokracijo drugod v Evropi, še posebej ne z demokracijo v Zahodni Evropi. Slovenija je namreč primer demokracije z napako.  

Demokracija je ali pa je ni. Nekaj vmes ne obstaja. Uradno sicer pri nas imamo demokracijo, vendar so vsi vzvodi politične moči še vedno rokah ljudi, ki so skrbeli za oblast komunistične partije in sedaj obvladujejo dogajanja v gospodarstvu, bančništvu, zavarovalništvu, zdravstvu, skratka povsod tam, kjer se pretaka velika količina denarja. Res je sicer, da se posledic komunizma verjetno resnično ni dalo odpraviti čez noč, a je prav tako res, da se po več kot tridesetih letih ‘demokracije’ pravzaprav ni veliko spremenilo. To je videti praktično na vseh področjih slovenske družbe. Najbolj skrb vzbujajoče pa je seveda dejstvo, da slovenska javnost spričo stanja ‘demokracije’ in dogajanj v družbi sploh ni vidneje zaskrbljena. Del slovenske družbe se sicer zaveda nevarnosti popačene demokracije in njenih škodljivih posledic, a je ta (še vedno) v manjšini in stvari ne more obrniti v pravo smer in nezavidljivega stanja demokracije odpraviti.  

Z vidika delovanja demokracije se ključni problem Slovenije kaže v tem, da se po osamosvojitvi Slovenije ni izoblikovala pluralna oziroma diferencirana javnost, ki predstavlja osnovo vsaki demokraciji. Posledica tega je tudi nerazumevanje pomena političnih strank in razlik med njimi. Ker so politične stranke nosilke različnih nazorov, vrednot in interesov, so med njimi pač razlike. V delujoči demokraciji so razlike v pogledih normalne in tudi dobrodošle. V Sloveniji pa slednje večkrat dobiva dramatične razsežnosti, prav zaradi njene nedemokratične (pol)preteklosti in pomanjkljive politične kulture, s katero bi slovenska javnost znala trezno presojati o političnih in drugih dogajanjih v družbi. V zavesti slovenske družbe ni jasne ločnice med komunizmom in demokracijo. Ljudje vidijo med njima povezanost, ne pa kričečih razlik. Tako se ni čuditi, zakaj v slovenski javnosti vlada prepričanje, da bi bilo lepše in boljše, če v Sloveniji sploh ne bi bilo političnih strank, tisto prepričanje torej, ki ga je nekdanja komunistična oblast vrsto let uspešno ‘prodajala’. Demokracija brez političnih strank je popolni nesmisel. Sploh pa to velja v parlamentarni demokraciji. V delujoči demokraciji je sodelovanje oblasti s civilno družbo nekaj normalnega in pohvalnega, a ne na način, kot se to dogaja pri nas, da civilna družba ni strogo ločena od oblasti, oziroma tako, da civilna družba vlaga zakone, kot da bi bila del zakonodajne oziroma izvršilne oblasti. Tu ne gre za civilno družbo, ki družbi nekaj daje (kot so to npr. gasilci ali humanitarne organizacije), ampak gre za ‘nevladne’ organizacije, ki vsiljujejo zakonske rešitve s ciljem razgradnje družbenih sistemov in vrednot.  

K popačeni podobi demokracije prispevajo tudi posamezne veje oblasti. Če odmislim pretekle sestave državnega zbora ali parlamenta in se ozrem le na njegovo sedanjo sestavo, je zanjo značilno, da večinska koalicija pogosto spreminja oziroma zlorablja demokratične postopke za doseganje svojih ciljev, kot tudi sprejema zakonodajo, ki škoduje Sloveniji in njenim državljanom.  

Nič manj problematično ni tudi delovanje sodne veje oblasti, saj pogosto ne deluje v skladu z načeli pravne države in sprejema odločitve, ki niso v ponos pravni državi. Nenazadnje so dokaz tega tudi odločitve Ustavnega sodišča (v nadaljevanju: US) v zadnjih treh letih. V času najhujše zdravstvene ali kovidne krize je namreč US skoraj vse ukrepe Janševe vlade razglasilo za neustavne, kljub temu, da so podobne ukrepe sprejemale vse evropske vlade. Kakšen vladni ukrep je morda tudi bil neustaven, v večini primerov pa je US razsodilo izrazito pravno-formalistično in v nasprotju z zdravorazumsko presojo (brez vsebinske presoje okoliščin, ki so narekovale določen vladni ukrep) ter s tem dajalo vtis aktivistične pristranskosti, nikakor pa ne vtisa strokovne avtoritete. Pravno formalistično in nevsebinsko odločanje US se je pokazalo tudi v primeru zavrnitve referenduma o noveli Družinskega zakonika, in to kljub dejstvu, da so bili s strani predlagateljev referenduma podani utemeljeni razlogi za izvedbo tega referenduma. 

Aktualna vlada je pa sploh posebna zgodba, še posebej njen predsednik, ki deluje večinoma samovoljno in brez posvetovanja s svojimi koalicijskimi partnerji. Odločitev o ustanovitvi posebne ‘policijske’ enote za njegovo varovanje, obljuba povišice za sodnike in tožilce, odrekanje pristojnosti posameznim ministrom pri pripravi reform so le nekateri primeri, ki samovoljo predsednika vlade potrjujejo. A to je le vrh ledene gore, pod njo se kažejo tudi drugi primeri samovoljnega in škodljivega delovanja tako predsednika vlade kot same vlade. Nekateri med njimi niso le škodljivi, ampak so tudi in še posebej bizarni.  

Bizarnost aktualne vlade se kaže že v njenem značaju, v tem namreč, da je vlada egocentrikov, predvsem pa vlada ‘danih oziroma zarečenih obljub in časovnic’. Slovenija tako egocentričnih in tudi nesposobnih ljudi na oblasti še ni imela. S to vlado je Slovenija postala država, v kateri oblast stalno zamuja pri reševanju tekočih problemov, ob tem pa še zavaja in laže skoraj vsako dnevno. Zdravstvena reforma je bila obljubljena že nekajkrat, a so vse napovedane časovnice za začetek izvajanja te reforme šle že mimo. Prav tako je tudi časovnica za enotno plačno reformo v javnem sektorju šla že mimo. Za davčno reformo pa sedanja vlada pravi, da bo, če bo, če je ne bo, je pa ne bo. Edina ‘reforma’, ki jo je na predlog strateškega sveta za prehrano ta vlada začela, je prehrana otrok v vrtcih in šolah tudi z veganskim jedilnikom, navkljub nasprotovanju pedagoške stroke o škodljivosti takšne rešitve. Namesto da bi aktualna vlada učinkovito reševala poslabšani gmotni položaj ljudi, sprejema zakone, ki razgrajujejo stebre družbe, ali pa ustanavlja – tako kot nekdanja komunistična oblast – strateške svete, ki ne služijo ničemur oziroma služijo za zamegljevanje dejstev in za prikrivanje pravih namenov aktualne oblasti. Za slednje namene je bil ustanovljen tudi strateški svet za preprečevanje sovražnega govora, ki ga vodi super plačana ‘nevladnica’ in politična aktivistka Nika Kovač (mimogrede: zaradi slovesa, ki ga omenjena ima, ni nič nenavadnega, da v javnosti kroži krilatica, da se je ob srečanju z njo najbolje uleči na tla in se narediti mrtvega, sicer se lahko zgodi obtožba fizičnega napada nanjo).  

Bizarnost sedanje vlade se kaže tudi v njeni zlizanosti s civilno družbo. A ne s celotno civilno družbo, ampak s tisto, ki se je samooklicala za Glas ljudstva in je bistveno pripomogla k volilni zmagi aktualne oblasti. Gre seveda za ‘nevladne’ aktiviste, kot so Nika Kovač, Jaša Jenull, Tea Jarc in podobni, ki imajo v medijih več prostora in večji vpliv na delovanje vlade kot pa izvoljene stranke v parlamentu. Vpliv omenjenih na vlado je viden tudi po tem, da jim vlada (kot povračilo za pomoč pri njenem vzponu na oblast) namenja vse večja sredstva za njihovo delovanje.  

Med drugimi bizarnimi odločitvami aktualne vlade je tudi postavitev javnega spomenika v Ljubljani za del izbrisanih, medtem ko za zverinsko pobite Slovence po drugi svetovni vojni na ljubljanskih Žalah ni prostora.  

V sklop bizarnih odločitev vlade sodi tudi njena namera o spremembi ustave: ne le zato, ker je ustava že sedaj preobsežna in so v njej tudi členi, ki si medsebojno nasprotujejo (denimo 17. in 55. člen ustave), ampak tudi zato, ker napovedane ustavne spremembe bistveno posegajo v pristojnosti parlamenta oziroma dajejo predsedniku oziroma predsednici države prevelike pristojnosti.  

Posebno bizarna je tudi poteza vlade z domnevno ukinitvijo prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, češ da je z njo preprečila zaslužke zasebnih zavarovalnic, v isti sapi pa je napovedala, da bo morebitno razliko stroškov iz naslova tega zavarovanja krila iz državnega proračuna. Če bi namreč zasebne zavarovalnice resnično ustvarjale velike dobičke pri omenjenem zavarovanju, potem vlada ne bi že sedaj govorila o pričakovanih izgubah pri tem zavarovanju. Da gre za zavajanje in tipično piar potezo vlade, dokazuje tudi to, da dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja sploh ni ukinila, ampak ga je preoblikovala v obvezno dajatev, ki jo bodo morali po novem plačevati vsi državljani Slovenije.  

Višek bizarnosti delovanja vlade predstavlja njena naklonjenost do dogodkov, ki so povezani z nekdanjim komunističnim režimom. V vladi mrgoli ministrov, ki se omenjenih dogodkov redno udeležujejo in na njih odkrito častijo komunistične simbole in revolucijo. Če odmislim druge ministre, je ministrica za kulturo Asta Vrečko še posebej aktivna pri zagotavljanju kontinuitete komunistične ideologije. Njena počastitev 86. obletnice ustanovitve Komunistične partije Slovenije na Čebinah ni (bila) le potrditev tega, ampak je (bila) tudi poniglava provokacija in nekaj takega, kot če bi kakšen politik ali stranka v Nemčiji častila nastanek nacionalsocialistične nemške delavske stranke Adolfa Hitlerja. 

Del krivde za razmere v Sloveniji gre pripisati tudi aktualni predsednici države. Ta je le navidezno neopazna, postane pa zelo dejavna v trenutku, ko je potrebno ‘pokriti’ sporne poteze aktualne oblasti oziroma pripraviti podlago za izvajanje spornih zakonskih rešitev. Zanimivo tudi je, da se oglaša večinoma v primerih, ko so ogroženi interesi oblasti, in veliko manj ali pa sploh ne, ko gre za interese opozicije. Pravzaprav je videti, da je predsednica države aktivna veliko bolj, kot jo zavezuje ustava. Pomenljivo je tudi to, da predsednica države – podobno kot so to počeli vsi nekdanji levičarski predsedniki države (delna izjema sta bila le Janez Drnovšek in Borut Pahor) – moralizira o vsem mogočem in poziva Slovence, naj se ne bi ukvarjali s preteklostjo, ampak s prihodnostjo. 

V demokraciji si ne sme nihče, ne posameznik in ne skupina, prilaščati oblasti, ker ta ni od nikogar. Zato je povsem nesprejemljivo, če se posamezniki oziroma politične stranke na oblasti okoriščajo z oblastjo oziroma izsiljujejo sporne rešitve, ne prevzamejo pa nikakršne odgovornosti za svoja dejanja in nezavidljivo stanje v družbi. Upati je, da bodo prihodnje parlamentarne volitve škodljivo početje aktualne oblasti kaznovale in Sloveniji prinesle demokracijo v pravem pomenu besede.