Objavljamo drugi del prispevka s simpozija o Andreju Gosarju, prvi del lahko preberete na povezavi.
»Zunanja« težava in pot onkraj nje
Druga, rekel ji bom »zunanja« težava, pa je v tem, da za sodobno zahodno pluralno družbo ustvarjanje Božjega kraljestva ni sprejemljiv razvojni koncept. Krščanstvo kot ideologija, kot kulturni model za zelo velik del ljudi preprosto ni pot. To je dejstvo. Toda krščanstvo seveda ni zgolj ideologija ali kulturni model, pa tudi ne tradicija in zgodovina. Je na vsakega človeka naslovljeno oznanilo,da je neponovljiv posameznik, da je tisto, kar je rekel Octavio Paz za poezijo: »kruh svetlobe, ki je zato, da je za druge«. Krščanstvo je življenje v dveh svetovih, ki se med seboj prežemata, je nenehen obstoj na meji imanence in transcendence. S tem smo zadeli ob travmatično točko sodobne zahodne, globalne civilizacije, ki je v repreznetatvinih registrih svoje kulture izgubila stik z neznanim in presežnim. Zato je ob vsej njeni nesporni veličini in napredku pri razumevanju sveta tudi njen sicer izostreni čut za inidividualnega človeka hipertofiran in popačen: individualno je vse bolj pozunanjeno in kvantitativno določeno in zato neresnično, kot je neresnično tudi življenje, iz katerega je izgnano to, kar je najbolj gotovo: da vsepovsod zadevamo ob skrivnosti. Na tej točki je krščanstvo (še) vedno živa možnost, čeprav ne edina. Je glas, ki vabi, ne ukazuje in ne izključuje; mirno vztraja v zaupanju, da mu je dano seči najdlje, v samo brezno resničnosti zato, ker je najbolj človeški, zato ker je popolnoma – čeprav ne izključno – človeški. Vendar noče preglasiti drugih glasov, ki govorijo o isti skrivnosti, temveč išče nevidno harmonijo in hoče skupaj z njimi opozarjati na to, kaj je integralni človek, oživljati smisel za veliko sliko resničnosti.
Dva pomena politike
In kakšno zvezo ima to s sodobno politiko in demokracijo? Čeprav v prevladujočih družboslovnih razglabljanjih to ni vidno, je globinska težava aktualne formalne demokracije bistveno povezana s skrčenim ontološkim obzorjem sodobne zahodne civilizacije in kulture. Natančneje povedano: težava ni v tem, da je domet politike zamejen in formaliziran, temveč v tem, da te zamejenosti ne razumemo pravilno. Če si dovolim močno poenostavitev, lahko to opišem z dvema pomenoma, ki ju ima politika: v ožjem smislu danes vse bolj postaja eden družbenih podsistemov; v izvornem pomenu pa označuje celoto življenja v polis, celoto življenja neke družbe. Sodobna demokratična politika nikakor ne more in tudi ne sme poskušati obvladovati drugih podsistemov, jih blokirati ali jim vsiljevati nepristnih ciljev; prav tako jih ne sme zlorabljati za proizvodnjo novega, umetnega sveta, kot so počeli totalitarizmi. Družbi in kulturi mora pustiti dihati in ostati področje konkretnega, praktičnega delovanja brez prevelikih ideoloških ambicij ali celo »svetih« ciljev. A to ne pomeni brezidejnosti, etične izvotljenosti in nenačelnega pragmatizma, ki so ravno izvir njene sodobne nerelevantnosti. Njena izvorna funkcija je v tem, da deluje kot praktična povezava različnih podsistemov s tem, čemur pravim »velika slika resničnosti«. Če izhaja iz prvobitne in temeljne izkušnje integralnega človeka, lahko pomaga presegati hromečo razdrobljenost življenja v posamezna območja in odkrivati obrise njihove povezanosti. Tedaj je lahko praktična opora življenju integralnega čoveka. To seveda presega obzorje tehnično razumljene politike; v tem pogledu politika ne more brez »filozofije«, brez globinskega mišljenja; slednje pa po drugi strani ohranja svoje dostojanstvo in relevantnost samo, če je zvesto živi konkretni resničnosti,–to se pravi integralnemu individualnemu človeku, sicer degenerira v ideologijo.
Velika slika resničnosti
Družbene organizicije so lahko daljnoročno trdne in učinkovite samo, če so skladne z izkustvom resničnosti. Izkustvo resničnosti pa je vedno stvar posameznika, konkretnega individualnega človeškega bitja, ne glede na to, koliko je zaznamovano z družbeno-zgodovinskimi okoliščinami in koliko je shematizirano. »Integralni človek« torej ni abstrakcija, temveč človeški slehernik, ki je vselej svojska, edinstvena in odprta celota. Je microcosmus, kot ga je imenoval Nikolaj Kuzanski (De venatione sapientiae), vesolje v malem: slika velike resničnosti. Ta slika je velika in resnična zato, ker nima robov, ampak je odprta v obdajajoče nas skrivnosti. To ni nikakršen misticizem, to je dejstvo: v območje neznanega vstopamo, vsak zase in skupno, v svojih najrazličnejših vlogah vsak dan. Čeprav je vsak microcosmus edinstven, je neločljivo povezan z drugimi in ga na neki način brez drugih sploh ni. Zato velika slika ne obsega le »vidnih« – naravnih in družbenih – povezav med ljudmi, ampak tudi neskončno »temno« ozadje, ki bodisi še ni, bodisi sploh ne more biti razsvetljeno, je pa nedvomno resnično v našem življenjskem izkustvu. Je torej vidna in nevidna obenem. Z resničnostjo smo namreč posamezniki, pa tudi posamezne zgodovinske skupnosti, v stiku na različne načine: s tako imenovanim instrumetnalnim umom v vseh njegovih oblikah jo spoznavamo vedno samo fragmentarno, duhovno izkustveno (včasih tudi intuitivno) pa jo zaznavamo kot vselej presežno in nerazpoložljivo celoto. Dragocenost posameznika (ali posamezne skupine) ni zgolj v obsežnosti fragmenta, do katerega spoznanja se je prikopal, ampak je apriorna: je v tem, da je on sam nenadomestljiv del te velike slike in da (vsaj načeloma lahko) razkriva vsem drugim tiste njene fragmente, do katerih ne more nihče drug. Predvsem pa je sleherno človeško življenje opozorilo na presežnost resničnosti, ki si je zato ne more prisvojiti nobena politika in nobena ideologija. Iz te dragocenosti posameznika izvira imperativ demokratične kulture: spoštovanje slehernega človeka. Če je izvir slehernikovega pomena v neskončnem in neznanem, je v tem tudi meja njegovega poseganja v svet in življenja drugih. To ne pomeni slepote za »vidni« svet in za človeško različnost v vrednotah, nazorih in sposobnostih, temveč trezno spoznanje, da »vidno« ni vse, kar je; da se svet spreminja, skrivnosti pa ostajajo. Ojdip, najpametnejši smrtnik, ni spoznal samega sebe, dokler ni oslepel: šele takrat je »zagledal« svoje človeške meje in resničnost.
Usus
»Splošno, preveč splošno!« bo bržkone pripomnil marsikdo (čeprav danes najbrž niti ni veliko bralcev, ki imajo potrpljenje vztrajati do konca pri takšnih besedilih). »Je v vsem tem sploh kaj uporabnega za resnično življenje?« Pravzaprav niti ne tako malo. Hans Jonas je v svojem času zavračal politiko, ki vidi v človeških življenjih sredstva za uresničenje svojih idealov: njeni ideali niso nikakršni ideali, je opozarjal v knjigi Prinzip Verantwortung.[1. Frankfurt am Main 1979.] Ni treba z lučjo iskati okrog nas ljudi, ki takšno politiko nostalgično slavijo, in, kar je še huje, z mladostnim žarom jo slavijo tudi tisti, ki so se rodili prepozno, da bi jo izkusili v živo. Tu povedano na svoj način ponavlja Jonasovo opozorilo, ki bi ga morali slišati tudi dobronamerni zanesenjaki in poblazneli pravičniki, ki jim moralična vnema odjemlje vso razsodnost. Ni preteklo veliko zgodovine od takrat, ko so njihovi bratje v zanosu in kratkovidnosti proti svoji volji pomagali s trupli tlakovati slovensko pot v svetlo bodočnost, kjer so potem skupaj z drugimi preždeli desetletja v kulturnem somraku in »konsenzualni laži«, če si izposodim izraz Jožeta Pučnika za jugoslovansko socialistično stvarnost. A opozorilo ima širšo veljavnost. Danes cvetijo v samem svetišču individualizma – v sodobni zahodni kulturi – ideje o tem, da je človeško življenje samo naravni pojav ali sociološka enota. Za vidnega ameriškega filozofa Daniela Dennetta so naše človeške osebe prav takšne fikcije kot lik Sherlocka Holmesa; resničnost je dosegljiva le naravoslovni (kognitivni) znanosti, ki si prizadeva odpraviti zablode, kakršna je npr. ta, da realno obstajata »jaz« in »ti«, in prevesti celotno življenje v brezosebni jezik, ki pozna samo tretjo osebo. Pri tem še zdaleč ne gre za nenavadno miselno radikalnost posameznika, temveč za širok trend, ki ne zajema le velik del filozofije in znanosti, ampak odseva družbeno mentaliteto in ima zato daljnosežne politične in kulturne implikacije. Poudarjanje drugačnosti in posebnosti v socioloških in umetnostnih diskurzih prikriva dejstvo, da je tako rekoč vse naše delovanje podvrženo kvantitativnim merilom. Neopazno, a nezadržno se v družbi krči prostor osebe, s tem pa tudi prostor resničnosti. In demokratične kulture … Moje opozorilo na to ima torej zelo konkretne vsebine, čeprav njegov pravi namen in smisel sega onstran njih: pokazati na veliko sliko, na obzorje, pred katerim se počutimo doma zato, ker je nedosegljivo.
