Dejstva, da je vlada obupno slaba ne morejo več zabrisati niti najbolj zvesti mediji. Četudi pokrivajo vsaj 90% medijskega prostora, vladi naklonjeni mediji ne morejo več potvarjati resničnosti. Ljudje vsak dan občutimo na lastni koži, da nekaj ne štima. Potopljeni smo v gospodarsko krizo, ki nas tepe ne le po žepu, temveč nam tudi vsiljuje črnogledost in pesimizem. Vlada pa leporeči in leporeči. Potopljeni smo v krizo vladanja, ko se izvoljeni predstavniki ljudstva ne upajo odločati o najbolj preprostih stvareh, posebej, če bi te stvari terjale, da tudi pri nas zaprejo kakšnega visokega politika. Afera »bulmastifi« je že skoraj pozabljena. Čeprav je segala v vrhove kar nekaj političnih strank na oblasti. Afero »patrio« pogrevajo kot staro juho, čeprav morajo pred javnostjo skrivati celo tožbeni spis, kaj pred javnostjo, celo obtoženi ne smejo prebrati česa so obtoženi. Afera »Ultra« se vedno znova pojavlja ne le v lažeh ministra Gregorja, pač pa tudi v novih poslih, ki jih sklepajo z državo. Draga potovanja predsednika države doživljajo vsak mesec kakšno reprizo a iz tega mediji ne naredijo nobene afere več. Na nek način ljudje vse to vidimo ali slutimo medtem, ko preštevamo drobiž v naših žepih in računamo kako bomo preživeli.
Osvajanje zgodovine
Vladajoči kontinuiteti je zmanjkalo vsake novice, ki bi jo lahko prodali kot uspeh. V medijsko pluralni deželi bi bili obsojeni na strahoten volilni poraz v letu 2012. Levica pa ima en sam prepoznaven cilj: ostati na oblasti za vsako ceno. Ker ji to z dobrim delom ne bo uspelo, se vrača v preteklost in restavrira komunistično osvajanje zgodovine.
Povezovanje proslule OF, ki je prinesla Slovencem toliko gorja, oz. samo gorje, z dnevom »enotnosti« in posiljevanjem tega dneva s simbolom, ki prihaja iz revolucionarnih logov je eden od takih korakov. Strategija se vedno izide, kajti Slovenci smo do dna razklani. Partijski vsek v narodno telo je pustil globok jarek polarizacije. KPS je v najbolj kritični uri naše zgodovine, ko smo bili okupirani od treh sosednjih in raznarodovalnih sil, začela svojo revolucijo na principu »deli in vladaj«. Vsakič, ko ji vladanje uhaja iz rok, se kontinuiteta vrača v »deli«. Najlažje pa je deliti, če ponavljaš stare floskule in parole, ki jih je zgodovina že davno razkrinkala kot laž in utvara. V ta napor se pustijo vpreči tudi zgodovinarji, ki jih naslovijo kot »ugledni« samo zato, ker so režimski, se pravi njihovi. »Našizem«, ki mu ni para in terja od vsakega državljana, da se opredeli kot »naš« ali »njihov«.
Če jim ne uspe delitev na podlagi revolucionarnega tabora ali demokratičnega tabora iz preteklosti, pa poskusijo z RKC. Po dolgih letih sistematičnega in silno spretnega blatenja Cerkve, ob splošni krizi, ki je zajela duhovščino in vedno večjo nevero ljudstva Cerkev ne deluje več kot mogočen faktor deljenja, ker njen glas ne šteje več niti za tiste, ki pravijo, da verujejo. Cerkev postaja nepomemben faktor v družbi in zato nezanimiva za logiko »deli in vladaj«. Levici ostane torej le posiljevanje zgodovine.
Klavrna vloga kontinuitete v narodni epopeji
V prihodnjih šestih mesecih nas bo preplavila dobro pripravljen osvajalni pohod na »zasluge naše samostojnosti«. Kar naenkrat bomo imeli polno bivših komunistov, ki so »največ storili za našo samostojnost in državnost«. Resnica pa je nasprotna. K »sreči« je bil predsednik države takrat Kučan, ker so morali petokolonaši rdeče zvezde biti pravzaprav tiho in se pridružiti 90% Slovencev, ki smo hoteli našo državo. Šele zdaj, ko taka enotnost ni več potrebna, kontinuiteta zlorablja oblast zato, da popravi svojo klavrno vlogo v narodni epopeji.
Demokratični tabor je takrat revolucionarnemu taboru pokazal, da je mogoče doseči več s spoštovanjem drugače mislečega, s poštenim delom, z ljubeznijo do naroda in domovine, pa tudi z zakonitostjo, ki je temeljni odklon od vsake revolucije. Človek bi si želel malce revolucionarnosti in temeljito lustracijo, kajti čiščenje bi bilo potrebno. In vendar smo se odločili še za težjo pot, ker nas je malo in moramo držati skupaj. Ker za kontinuiteto ne narod, ne lastna država, ne ljubezen do tega, kar smo niso dovolj močne, da bi spoštovali tudi drugače misleče, je naš položaj toliko težje in marsikdaj brezupen.
Upanje so volitve
Edino upanje za nas same je, da končno reagiramo nagonsko in na volitvah (kljub medijem in njihovemu navijaštvu) tako porazimo, da se vsaj eno desetletje ne bodo pobrali. Šele v tem primeru bo pomladna oblast dovolj dolgo na oblasti, da na visoke državne funkcije ne bodo imenovali ljudi, ki so vsi po vrsti sporni (bivši udbovci, kršitelji človekovih pravic, v kazenskem postopku zaradi grobega kršenja zakonov ali preprosto nesposobni). S pomočjo državne lastnine v gospodarstvu bo lahko pluralizirala gospodarsko elito in s tem omogočila nastanek medijsko pluralnega prostora, kar po posledično prineslo več demokracije in svobode. Najtrši oreh pa bo sodstvo, ki je ne le preveč feminizirano pač pa ima tudi močne partijske korenine in je refleksno zvesto kontinuiteti.
Če bi se zgodil ta čudež, da bi pomlad bila neprekinjeno na oblasti 3 mandate, potem bi tudi v šolske zgodovinske učbenike bila zapisana resnica o revoluciji in partizanih, o partijski logiki »deli in vladaj«, o preganjanju drugače mislečih in kršenju človekovih pravic preprostim ljudem, ki so hoteli ostati verni. Šele tedaj bodo tkim. zgodovinarji »strokovnjaki« morali dokončno v pokoj in bo namesto njih prišla nova generacija, ki bo svoje trditve postavila na dejstvih in interpretacije ne bo potvarjala.
Restavracija sedanje vlade ne more dolgo vladati, ker je tako nenaravna in posiljuje dejstva do neprepoznavnosti pa tudi prevečkrat smo že bili seznanjeni z dejstvi. Kljub temu še vedno poskušajo ali z »vpitjem v medijske mikrofone« ali pa z podeljevanjem odlikovanj ali pa z propagando v šolah in na proslavah.
Upam, da bomo končno doživeli dan, ko bodo tudi kontinuitetniki spoštovali v besedah in dejanjih drugače misleče in pri najvažnejših stvareh poudarjali kar nas druži (vsekakor to ni OF!) in kar smo pred 20 leti dosegli. Upam, nisem pa prepričan.
