Dejanja nekaterih so zapisana

Foto: Anton Tomažič.
Foto: Anton Tomažič.

Ko sem v na Planet Siol 28.decembra 2014 prebral članek Roman Jakič: Kdo zdaj v parlamentu “afne gunca”? »o akterjih slovenske samostojnosti« sem najprej pomislil, da se je spet nekdo ponorčeval iz tega najvišjega akta v zgodovini Slovencev. Zmotilo me je predvsem to, da je pisec članka napisal imena oseb z imeni, ki to niso bila. Še vedno ne razumem, da se vedno bolj spreminja tok dogodkov, kot se dogaja tudi »brisanje« ljudi, ki so bili, ali nam je to všeč ali ne, pobudniki in akterji slovenske samostojnosti – od ideje in vse do njene uresničitve. Medtem, pa se vedno bolj poveličuje tiste osebe, ki so temu dogodku v veliki meri celo nasprotovali.

V javnosti sem že nekajkrat poudaril, da smo številni, ki smo bili v koaliciji DEMOS tudi resnični akterji v predpripravah in pripravah za slovensko samostojnost še živi in s svojimi spomini v glavah in z osebnimi arhivi tudi dejanske priče takratnim dogodkom. Tako, da je zgodovinska resnica še kako dokazljiva. Prav tako tudi neresnica. Potrebno je le prelistati nekaj arhivskih dokumentov. Se bo pač treba sprijazniti s tem, da so bili časi, ko so nekateri brez oklevanja stopili na pot slovenske samostojnosti in tisti, ki so pri tem oklevali in tisti, ki so slovensko osamosvojitev z vsemi podtalnimi dejanji poizkusili zaustaviti.

To mojo trditev lahko vsakdo preveri v arhivi DZ (ali v zborniku »Bela knjig slovenske osamosvojitve«) iz posameznih razprav (kot npr. 29. 3. 1991 16. seja DPZ, Osnutek proračuna 32/1.; 29. 1. 1991). Pri tem še posebej omenjam govor g. Romana Jakiča, ki je (27. 3. 1991 na 25. seji ZZD, Predlog proračuna; 37/1) nasprotoval postavki, po kateri so bila določena sredstva za nakup orožja za Teritorialno obrambo in takratno milico. Amandama za odvzem denarnih sredstev iz Predloga proračuna 37/1 je podkrepil z naslednjimi besedami: »… Gospod Janez Janša je v uvodnem ekspozeju bistveno mistificiral položaj in ogroženost Slovenije pred nekimi tujimi sovražniki slovenskega ljudstva in slovenskega naroda.« Prav tako so temu amandmaju pritrjevali skoraj vsi iz vrst opozicije.

Zato me moti, da so med ključnimi osebami slovenske osamosvojitve navedena tudi imena poslank in poslancev, ki še za »statiste« (kaj šele, da bi glasovali za sprejem pomembnih zakonov) niso želeli sodelovati. Kot takratni podpredsednik poslanskega kluba DEMOS, lahko naštejem, da so pravi akterji bili: Janez Janša, Lojze Peterle, Vitomir Gros, Dušan Plut in Spomenka Hribar. To pa še zdaleč niso vsi oziroma nisem navedel vseh 126 poslank in poslancev kluba DEMOS ter ministrov, ki so pripadali strankam iz pozicijskih vrst ter številnih drugih. Prav tako so pri projektu osamosvajanje sodelovali tudi nekateri iz vrst opozicije. Ti so brez soglasja v svojih stranka glasovali po lastni vesti in tako pripomogli, da smo sprejeli pomembni zakone in druge zakonodajne postopke, da smo plebiscitarno odločitev uresničili de iure in de facto. In Slovenija je na podlagi vseh teh predhodnikov dejavnikov lahko razglasila svojo neodvisnost. In šele na podlagi teh zakonskih opredelitev in temeljnih listin smo smeli in zmogli z lastnimi vojaškimi silami ubraniti našo neodvisnost.

Ob moji razpravi na omenjeno pisanje nikakor ne mislim žaliti ali deliti poslank in poslancev na tiste, ki so dejansko sodelovali in tiste, ki so k temu pristopili po končani desetdnevni vojni, oz. po podpisu Brionskega sporazuma, ali pa šele potem, ko je zadnji vojak JLA zapustil slovensko ozemlje. Prav tako nikomur ne očitam takratnega nasprotovanja, le kadar ga vpraša nekdo, ki zgodovine iz časov slovenske osamosvojitve ne pozna, naj bo iskren in naj pove, da je bil takrat le »poslanka oz. poslanec opazovalec« dogodkov in da je zaradi osebnega preračunavanja kaj bo stal ob strani in zato ne spada v »klub« akterjev v času slovenskega osamosvajanja. Toliko.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.