Dan upora: Kdo še vedno poenostavlja našo zgodovino?

Kaj je torej epopeja ali tragedija naroda? To se že vrsto let oz. vsako leto 27. aprila še vedno sprašujemo celo v samostojni Sloveniji! Praznujemo namreč “Dan upora proti okupatorju”, kar je “konstrukt” upora in revolucije. To je mit o našem “unikatnem” uporu, ki naj bi junaško pregnal sovražnika in obranil narod. Titovi partizani so nam izborili državo, kjer ni bilo več kapitalistov, ne izkoriščanja. Vse je bilo naše, skupna družbena lastnina in samoupravna ekonomija ter enopartijska država, ki jo je do svoje smrti vodil Tito, predsednik KPJ.

Ogromne žrtve na obeh straneh revolucije in s tem povezane žrtve med civilnim prebivalstvom in podobno tegobe so cena za državo, ki je bila enkratna, a je propadla. Slovenija pa je tedaj postala samostojna pluralna večstrankarska demokracija. Ves čas obstoja Titove Jugoslavije je bilo železno pravilo, da je partija vedno blizu ljudstva in samo njej pripadajo uspehi, ki ji dajejo pravico,  da je vedno upravičena biti na oblasti. Samoumevno je bilo pravilo, da so bili za neuspešnost države vedno odgovorni notranji sovražniki ali/in tuji kapitalisti, ne pa avantgarda ljudstva.

Odkar je ljudstvo zaupalo oblast dr. Golobu in Svobodi se to pravilo zopet uveljavlja. To je politika, ki še vedno trdi, da je bil največji dosežek NOB predvsem zmaga revolucije. Zato smo še do nedavnega na Trgu revolucij slavili državo, ki je menda bila samo “preživeta”, tako so jo ocenili vodilni bivšega režima. Če bi bili še v socialističnem sistemu, bi partija takoj pokazala, kdo je odgovoren, da je država “preživeta”, kdo so tisti odgovorni, domači in tuji sovražniki, kar je tudi tuji kapital. Vodstvo države ni odgovorno za “zdrs države”, zato je menda država kljub temu upravičena do finančne pomoči mednarodnih finančnih inštitucij, to je, do ugodnih kreditov, da že “preživeta država zopet živi”.

Ker pa nismo več v enopartijskem sistemu, praksa izogibanja odgovornosti ni več mogoča. V demokratični državi ni več mogoče, da je samo ena stranka vedno zaslužna za uspehe, za nerešene  probleme pa so odgovorne le druge, ki so njej sovražne. Stranke, ki jim je vrednota revolucija,  se za svojo suverenost okličejo, da so “Glas ljudstva”, ki ni in ne more biti nikakor sovražen ljudstvu, temveč so sovražnik ljudstva politične stranke, ki morajo zato prevzeti vso odgovornost za stanje države.

Nekateri namreč še niso dojeli, da v demokratični državi vladajo raznolike politične stranke, ki tekmujejo z ostalimi, da na volitvah dobijo čim več glasov in zaupanja. V demokratični kulturi se za vodenje države tekmuje s programi. Kdor pa ubira lažjo, a zelo nevarno pot do oblasti, ko kar kot “glas ljudstva”, dan na dan, za tri desetletja nazaj proglaša ostale tekmece v politiki za sovražnike ljudstva, lahko hitro poreže še male nastavke demokracije in jih zakuri, da se lahko ogenj razširi in je konec demokracije. Na državnih proslavah se žal še venomer na ves glas poziva: “Zagovorniki nasprotnikov komunizma so sovražniki ljudstva, tisti, ki pa so zmagali v bratomorni revoluciji, so pa narodni heroji”, dejansko pa so samo “heroji revolucije”.

Dokler bo v družbi prevladovala zgodovina in kultura zmagovite revolucije, ne bo demokracije. Demokracija ne deluje, če jo ne podpira država prava in jo ne podpira revidirana zgodovina na nivoju države, kar pripravi zgodovinska znanost, izbrana domača in mednarodna zgodovinska stroka. Bojim se, da smo žal še daleč od kulture sobivanja različno mislečih, ne pa ustvarjanja sovražnikov, kar se sedaj dogaja zopet celo v parlamentu. Pred nami je zopet praznik, ki je zame prvi, ki že desetletja kaže, kdo laže, da sam sebi verjame, in kdo zavaja narod, kot da živi v temi in svoji domišljiji, ker želi primat in na koncu oblast. Berem Wikipedijo: “Dan upora proti okupatorju (včasih samo Dan osvobodilne fronte ali Dan OF) je državni praznik, ki se v Sloveniji praznuje 27. aprila. Na dan 26. aprila leta 1941 je bilo v Ljubljani dogovorjeno, da se ustanovi organizacija odpora (člani KPS so jo imenovali Protiimperialistična fronta), ki se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda.”

Dejstvo je, da je bila na pobudo KPS ustanovljena PIF – Protiimperialistična fronta, a o tem ni nobenega zapisa. PIF je evidentna podpora boju proti imperializmu, ki je bil glavni sovražnik nacizma in komunizma, ki je združil nacizem in komunizem s podpisom pakta Ribbentrop–Molotov. Dejstvo je oz. logično je, da je PIF – ki so jo predlagali in vodili komunisti – bila potem dejansko na strani tistih držav, ki so trdile, da je imperializem sovražnik človeštva. Imperializem so tedaj predstavljale države Anglija, Francija in ZDA. Nasprotnici imperializma pa sta bili nacistična Nemčija in komunistična SZ. Z ustanovitvijo PIF je KPS izrazila veliko podporo boju Stalina in Hitlerja zoper zahodni imperializem. Stalin je menda celo pozival jugoslovanske komuniste, ki so bili prepričani, da  je zmaga vojaško močne SZ nad nacisti na vidiku, da počakajo z uporom in revolucijo, dokler ne zmaga SZ, ker bo takrat lahko pomagala doseči cilje NOB. Če se pa se sami lotijo doseči cilje komunizma,  pa bodo potrebne veliko večje žrtve naroda, ki ne bile potrebne, če počakajo na pomoč SZ. Angela Vode je edina v partiji obsodila kolaboracijo nacizma in komunizma. Pakt je bil za njo izdaja naroda in komunizma. Boris Kidrič, predsednik KPS, pa je vestno upošteval in tiho odobraval Stalinovo kolaboracijo. Za njen upor jo je Kidrič strašno kaznoval, trpela je do smrti, stara 93 let, umrla l. 1985. Angela piše: »Za narode Jugoslavije je bil 6. april 1941 zgodovinski dan, ko so Nemci napadli Jugoslavijo brez vojne napovedi. V Ljubljani so domoljubi, Primorci, kar po radiu pozivali k odporu, a noben komunist se ni upal nastopiti – Stalin še ni dovolil. Ne klic domovine, klic Kominterne je bil odločilen za te ljudi!« 

V drugih državah so politiki in državljani obsodili te režime, Slovenija pa še ne. Vodetova je bila med vojno nekaj časa  v koncentracijskem taborišču Ravensbrück. Zaradi moralnosti ni prenesla pakta med nacisti in komunisti. Nakopala si je hude zamere partijskih kolegov in kolegic. Ko so leta 1945 ti prišli na oblast, so to izrabili za poravnavo starih računov. Vodetova je bila na Nagodetovem procesu l. 1947 obtožena narodnega izdajstva in obsojena na 20 let zapora, po šestih letih je bila izpuščena. Po izpustitvi so ji bile odvzete državljanske pravice in trajno prepovedana pravica do dela in lastnega zaslužka. Umrla je stara 93 let, do smrti, leta 1985, so jo preživljali sorodniki.

Državljanska vojna je povzročila ogromno mrtvih na strani protirevolucije in tudi na strani revolucije. Revolucionarni partizani so lahko nastali in zmagali le zato, ker je Stalin izsilil dogovor z zahodnimi zavezniki, da je Jugoslavija interesna sfera Sovjetske zveze. Brez tega dogovora zaveznikov ne bi v Jugoslaviji mogli ne nastati, ne delovati nobeni partizani, ki so se pri nas borili predvsem za to, da se po vojni uvede komunizem po vzoru Stalinove SZ. Zahodni zavezniki ne bi dovolili, da bi se širil komunizem, kar je Stalin imel v planu in mu je to v Jugoslaviji uspelo. Poslanec iz vrst gibanja Svoboda, dr. Martin Premk, zgodovinar, pa vneto ponavlja, da pakt Stalin – Hitler, imenovan pakt Ribbentrop–Molotov, zanj nima posebnega pomena, saj je vendar Hitler sklenil pakt z več državami, npr. kratkotrajen pakt Hitlerja z Jugoslavijo in pakt z Vatikanom i. p., pa so ti že skoraj pozabljeni. Za dr. Premka Stalinova  kolaboracija z nacizmom ni omembe vreden problem. Komu pa je taka interpretacija zgodovine sprejemljiva in koristna? Očitno komunizmu in nacizmu. Kako je mogoče enako oceniti pakt Vatikan–Hitler in podobne pakte šibkih držav s paktom dveh vojaških in industrijskih velesil, ki sta bili velika grožnja človeštvu.

Trditi, še dandanes, da so vse manjše države sklenile pakt s Hitlerjem, ker so odobravale njegovo početje, je poniglava trditev. Zgodovina in življenje kažeta, da je človeško, da tistemu, ki te ogroža in te sili podpisati njegov pakt, sicer ti grozi okupacija in ga zato podpišeš, ker ne vidiš drugega izhoda, da preživiš. Upaš, čakaš in se pripravljaš, da se priključiš  močnemu zavezniku, nasprotniku agresorja, ki je zadostno močna vojaška sila, da premaga  agresorja in osvobaja okupirane države, pomoči, osvobodi tudi tebe. Kdo nima te pravice, da on in njegov rod tudi tako preživi? Mar je to izdaja, koga? Do kdaj bomo še slavili Dan upora, ki je za ene epopeja, ko so čakali in dočakali Stalina, za druge pa je začetek tragedije, saj o ustanovitvi PIF ni niti enega papirja in je praznik začetka razkola naroda, ki ne more biti v čast demokratični državi in njeni kulturi! Latinski pregovor pravi: “Modrost je pogosto podobna plašnosti, junaštvo pa nerazsodnosti.”