Dan Rudolfa Maistra je slovenski državni praznik, ki se ga praznuje 23. novembra. Na ta dan je Rudolf Maister leta 1918 s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in jo razpustil, s tem dogodkom pa je k Sloveniji priključil večji del slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške.
Rudolf Maister se je rodil 29. marca 1874 na Šutni št. 16 v Kamniku, kjer sta imela starša v najemu stanovanje. Rod Maistrov pa izhaja s Ptuja. Rudolfov oče Franc Maister se je leta 1849 zaposlil kot nadzornik v finančni straži ter se leta 1867 v Trebnjem poročil s Frančiško Tomšič. V zakonu so se jima rodili trije sinovi: Artur, Ernest in Rudolf. Družina se je zaradi očetove službe pogosto selila, najprej v Kamnik, zatem v Mengeš in leta 1883 v Kranj, kjer je oče umrl. Rudolf je osnovno šolo obiskoval v Mengšu in v Kranju, kjer se je vpisal na nižjo gimnazijo. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani, vendar jo je leta 1892 zapustil in se vpisal v domobransko kadetnico na Dunaju. Končal jo je dve leti zatem. Leta 1905 se je poročil z Marijo Stergar. Rodila sta se jima sinova Hrvoj in Borut. Leta 1923 je bil upokojen kot divizijski general. Živel je v Mariboru, veliko časa je preživel na Zavrhu v Slovenskih goricah in na Uncu, kjer je 26. julija 1934 umrl. Z vsemi častmi so ga pokopali na mariborskem pokopališču na Pobrežju.
Rudolf Maister ni imel podpore Ljubljane za zasedbo Koroške
Vojaška vloga Rudolfa Maistra je bila odločilna ob koncu prve svetovne vojne in v času oblikovanja na novo nastale Države SHS, pozneje Kraljevine SHS. 1. novembra 1918 je prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Ta mu je podelil čin generala, ki mu je zagotavljal večji ugled pri civilnem prebivalstvu in brezhibno pokorščino (disciplinsko razrahljanega) vojaštva. Mariborski mestni svet se je tedaj odločil za priključitev mesta k republiki Avstriji, tako da je imel Maister pri uresničevanju ciljev le malo podpore.
Tudi Narodna vlada v Ljubljani ni podprla Maistrove mobilizacijske pobude, vendar je kljub temu novembra leta 1918 ustanovil slovensko vojsko z okoli 4000 vojaki in 200 častniki. S svojo vojsko je 23. novembra 1918 razorožil mariborsko nemško varnostno stražo, jo razpustil in tako prevzel vojaški nadzor v mestu. Zasedel je slovensko narodnostno območje na Štajerskem, po katerem je po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo skoraj v celoti potekala tudi državna meja. Z avstrijskim območnim poveljnikom Passyjem je 27. novembra 1918 sklenil pogodbo o mejni črti na Štajerskem in Koroškem. S tem je pripravil izhodišče za zasedbo Koroške, vendar mu vlada v Ljubljani ni dovolila nadaljnjega napredovanja. V slovenski ofenzivi na Koroško konec aprila in na začetku maja 1919 je Maister dobil nalogo, da pripravi obrambno črto.
Rudolf Maister pesnik, slikar ter strasten bibliofil
Po zmagi in premirju je prevzel poveljstvo Koroškega obmejnega poveljstva, njegova oblast je zajemala cono A plebiscitnega ozemlja. 18. septembra 1919 se je moral po sklepu plebiscitne komisije kot takratni poveljnik policijskih sil z njimi umakniti s Koroškega. O dokončni usodi koroških Slovencev pa je 10. oktobra 1920 odločil plebiscit.
Ne smemo pozabiti tudi na Maistrovo umetniško ustvarjanje in kulturno delovanje; bil je pesnik, slikar ter strasten bibliofil.. Leta 1904 je bila natisnjena njegova prva pesniška zbirka Poezije. Drugo pesniško zbirko z naslovom Kitica mojih je izdal šele leta 1929. V njej so združene pesmi iz vojnih časov, pesmi o izgubljeni Koroški in Primorski, pesmi, ki upodabljajo nekatere slovenske pokrajine, in pripovedne pesmi. Prav te pesmi so spodbudile kar nekaj slovenskih skladateljev, da so napisali glasbo zanje. Med njimi najdemo na primer Emila Adamiča, Frana Gerbiča, Gojmirja Kreka in druge.
Rojstno mesto Kamnik se je generalu Maistru večkrat poklonilo
Ob njegovi petdesetletnici 15. aprila 1924 mu je podelilo diplomo častnega meščana, po predlogih Josipa N. Sadnikarja jo je naslikal Maksim Gaspari. Četrtega septembra 1938 so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo (delo znamenitega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika). Ob 50. obletnici bojev za severno mejo leta 1968 se je porodila tudi ideja o postavitvi javnega spomenika Rudolfu Maistru. Izdelal ga je kipar Anton Sigulin iz Ljubljane, slovesno odkritje na Trgu talcev je potekalo 25. oktobra 1970. Leta 1996 pa se je Občina Kamnik odločila, da generalov rojstni dan, 29. marec, postane občinski praznik. Po Rudolfu Maistru se imenujejo ulica, srednješolski center in glavni most čez Kamniško Bistrico. Leta 2013 je bila občina Kamnik tudi glavni nosilec obnovitve in ureditve njegove rojstne hiše.
Prvo društvo generala Maistra so ustanovili leta 1997 v Ljubljani. Društvo je združevalo Maistrove borce, potomce Maistrovih borcev in druge ljudi, ki so želeli ohraniti spomin na delo generala Maistra, njegovih borcev za severno mejo in na vse narodnozavedne Slovence, ki so si prizadevali za nastanek samostojne Slovenije. Podružnice so nastajale tudi drugje, npr. v Kamniku, Mariboru, na Uncu. Petindvajsetega septembra 2003 je bila ustanovljena podružnica Društva general Maister v Kamniku. Osamosvojitev podružnic in ustanovitev društev je zahtevala krovno organizacijo. Tako je leta 2005 nastala Zveza društev general Maister, ki danes šteje več kot dvajset društev.
