Če odmislimo Jožeta Pučnika, je Janez Janša edini slovenski politik, na katerega sprijena slovenska levica že tri desetletja strelja z vsemi topovi.
Začelo se je z zaporom, ki si ga je z nekaj somišljeniki prislužil kot predsednik mladinske organizacije. Nato je z afero JBZT dvignil na noge slovensko javnost. To je potem prineslo Sloveniji demokratizacijo in ustanovitev samostojne slovenske države. Ob osamosvojitveni vojni je, zaradi nikoli dokazanega prekupčevanja z orožjem, postal žrtev nezaslišane demonizacije. Zanj ni smelo veljati, da je človek nedolžen, dokler mu česa ne dokažejo.
Puč, ki ga ni od nikoder
Dolga leta so mu levičarski čuvaji demokracije podtikali tudi pučistične namene, vendar tega puča ni in ni hotelo biti od nikoder, a so ga v tej paranoji v 90. letih prek afere Depala vas kljub temu sesuli s položaja obrambnega ministra. To se je dogajalo v razmerah, ko je levo liberalna opcija trdno držala v rokah vsakršne nagrabljene vzvode realne družbene moči, jih po potrebi surovo zlorabljala, da se je lahko obdržala na oblasti ter neovirano plenila družbeno premoženje.
Sledil je huronski trušč levice o ogroženosti demokracije in novo pribijanje Janše na križ, tudi v tujini, ko je pomladna opcija na oblasti poskušala iztrgati iz rok levice vsaj en slovenski dnevnik (Delo) in prek njega stopati na prste nekaterim, na nemoralen način in čez noč obogatelim rdečim tajkunom. Ko pa se je Delo s spretnimi manevri levičarsko-kapitalske sprege spet vrnilo v »pravoverne roke«, niso več motile niti kadrovske čistke v časopisni hiši (Slivnik. Magovci idr.) niti prijateljski napotki lastnikov časopisa urednikom, »naj sesuvajo Janšo in promovirajo Pahorja«.
Nato so ga z afero Patria onemogočili na kar nekaj parlamentarnih volitvah in mu iztrgali zmago iz rok z novimi absurdnimi očitki o prejemanju podkupnine, ki jih ni moglo do kraja požreti niti slovensko, sicer hlapčevsko sodstvo. Očitki, ki jih je nemogoče sprejeti že zaradi tega, ker je, prvič, naravnost žaljivo pripisovati človeku tako malo inteligence, da bi se s premierskega položaja okoriščal na tako primitiven način. In, drugič, zaradi tega, ker se ljudje z maslom na glavi ne izpostavljajo na tak način, kot to počne Janša. In to proti okultnim centrom moči, ki so močnejši od njega in ga lahko tudi uničijo, kot se je npr. zgodilo Krambergerju. Sledil je napad nanj z afero KPK, ki ga je stala premierskega položaja, a se je na koncu spet izkazala za politično motiviran proces.
Paranoja o notranjih sovražnikih
Demonizacija se je nadaljevala. V zadnji predvolilni kampanji sprevrgla v pravi protijanševski stampedo. Pri tem so v svoji človeški majhnosti, v pravi posmeh vsakršni politični in človeški kulturi, dobesedno tekmovali med seboj Židan, Cerar, Erjavec, Mesec, Bratuškova idr. Obsedeni so z dobro znano režimsko paranojo o fašistoidnih notranjih sovražnikih, brez katerih režimi, očitno niti v tranziciji, ne morejo shajati. Ob vsej lej kalvariji, ki jo dostojanstveno prestaja že tri desetletja, ga mora človek spoštovati, tudi če ni »janšist«.
Je pa povsem logično, da je ravno Janša glavna tarča mračnih levičarsko-kapitalskih centrov moči, ker je pač eden redkih slovenskih politikov, upam, da ne edini, na pomladni strani, ki je sposoben mobilizirati okrog sebe zadostno javno podporo in dovolj sposobnih ljudi, kvalificiranih za upravljanje države, ter s tem iztrgati oblast iz rok po kapitalu in moči pohlepne tranzicijske levice.
Zato ga je treba za vsako ceno ustaviti, če že ne s fizičnim umorom, pa vsaj političnim; z obojim ima sprijena slovenska levica bogate izkušnje iz preteklosti, kot so bili npr. medvojni in povojni zločinski poboji političnih nasprotnikov komunizma oz. demokratov, kasnejši montirani politični procesi proti njim z mnogimi smrtnimi obsodbami, njihovo potiskanje na družbeno obrobje itn. In če še upoštevamo, da je levičarska politična mafija za malo malico pospravila protikomunistično ostro usmerjenega Krambergerja, je usoda, ki jo doživlja Janša, še mila ter bi očitno moral biti svojim rabljem še hvaležen zanjo.
Pri vsem tem stampedu nič ne pomaga niti dejstvo, da je npr, kot predsednik slovenske vlade in hkrati predsedujoči Evropski uniji prejel od uglednih evropskih politikov številna priznanja. Kot tudi zanj ne sme veljati niti to, da ima vsak človek, s svojimi vrlinami in slabostmi vred, tudi svoje človeško dostojanstvo, ki mu ga nihče nima pravice blatiti na tako brutalen način.
»Za to elito je poglavitno, da narod spi«
Zelo slikovito je npr. že ob aferi Depala vas spregovoril o tem dogajanju Viktor Gerkman (Aura, V/1994), slovenski klinični psiholog in publicist, ko je dejal, da »bliskovit in neodložljiv politični linč Janše kaže, da večji del slovenske politične elite ne prenese v oblastni sferi politika z značilno neoportunističnim značajskim profilom … Za to elito je poglavitno, da narod spi, ko se lastnini. In da bi narod res spal, je bilo potrebno, da Janša zgubi operativne potenciale, s katerimi bi ga uspel zbuditi. Zato je moral biti radikalec Janša umaknjen ravno zaradi tega, ker je kazal preveč zrcala ozadju srednje poti, kjer so resnica in laž, poštenje in nepoštenje tako lepo pomešani in ker ni izkazoval dolžnega spoštovanja do tako imenovanih avtoritet, ker jih pač ni imel za kaj spoštovati …«
V zvezi z Janševo konfliktnostjo z okolico pa je Gerkman dejal (Aura, X/1993), »da je vsakršna napadalnost pri Janši izzvana od zunaj … Pač ne pozablja tako hitro in ne odpušča zlahka … Je sicer defenzivne narave, vendar je njegovo povračilo težko ubranljivo. Njegova načelnost včasih ni življenjska, morda iz strahu, da bi strpnost privedla do zvodenelosti.« Če mu bo še uspel prehod »iz hudih notranjih dilem, ki jih skriva, v resnoben, zadržan, vendar pa integrativen optimizem z vse več prozorne odprtosti, bi lahko postal katalizator mogočega slovenskega političnega zorenja … in vogelni kamen nove drugačne slovenske politične stavbe«. Dodal je še, »da bi se lahko o Janši reklo še marsikaj, kot npr, to, da je mednarodno ugleden politik, da je sposoben mirno in obvladano prestreči vsakršne udarce, da je mobilizator pomembnega dela slovenskega človeškega potenciala, pa da je zbran, malo govori in veliko pove ter v glavnem zadene v živo«.
Ugotovitve, ki ostajajo aktualne tudi v današnji povolilni Sloveniji.
Vir: Slovenski čas, mesečna priloga Družine, št. 98 (junij 2018), str. 2-3