O problematičnih starših, ki svoje otroke spreminjajo v nasilneže, in o brezčutni birokraciji, ki je sama sebi namen in ki se požvižga na življenjsko ogrožene otroke.
Pred nami so božični in novoletni prazniki, priložnost, da spregovorim o nekaterih temah, ki si zaslužijo našo pozornost in senzibilnost, vendar se pogosto ne prebijejo v ospredje. Morda zato ne, ker je lažje zamahniti z roko, češ da se nas ne tičejo.
V resnici se nas tičejo, saj gre za vprašanje našega odnosa do soljudi. Obenem pa nas opominjajo na to, v kakšni državi in družbi živimo. Kako se obnašamo drug do drugega. Smo dovolj pozorni in prijazni? Smo sposobni biti dobrosrčni? (Ta vrlina je namreč genetsko sprta s trdim, na golo preživetje programiranim kolektivnim nezavednim, ki tukajšnje staroselce definira od propada Karantanije dalje.)
Ni si lahko priznati resnice, ki ni najlepša. Nobena skrivnost ni, da je slovenska družba po svoji naravi v bistvu že od nekdaj prikrito ksenofobna. Se bomo s tem kar sprijaznili? Sovraštvo, prezir ali zgolj zavračanje tujcev sovpadajo s tradicionalno nezaupljivostjo. Če to prerase v odkrito ksenofobijo, ki se manifestira bodisi v popolni brezbrižnosti do trpljenja drugih (tj. ‘ne-naših’) bodisi v fizičnem nasilju do teh drugih, potem imamo Deskle.
Dogodek, ki je sramoten in si zasluži najglasnejšo obsodbo.
I.
Ko govorim o ksenofobiji, ne mislim na politikantske manipulacije, povezane z nacionalnim interesom in že dve desetletji spremljajočo fobijo pred tujim kapitalom in tujimi lastniki. Ko govorim o strahu pred tujci, mislim na ponižujoč, včasih celo agresiven odnos, ki so ga v Sloveniji deležni pripadniki narodov, za katere domorodci mislimo, da so manjvredni. In ker izobraževalni sistem od kvaziliberalne Gabrove šolske reforme dalje temelji na doktrini, po kateri šola ne sme več vzgajati, ker da je to primarna naloga staršev oziroma družine, smo se naposled srečali tudi s katastrofalnimi posledicami permisivne vzgoje in anarhističnega eksperimenta v izobraževanju otrok in mladostnikov. Posledice nikakor niso tako benigne, kot bi to radi prikazali liberalni bleferji; ena izmed njih je tudi ta, da so osnovnošolci v kraju, za katerega do včeraj večina sploh ni slišala, fizično obračunali z vrstnikom zato, ker je Bosanec.
Toleranca in spoštovanje različnosti sta civilizacijska dosežka. Naj gre za Deskle, Ljubljano ali Berlin, standardi so univerzalni. Pretepen turški deček v razredu, kjer je 98% otrok etničnih Nemcev, bi prav zaradi tega vzbudil ostre reakcije tamkajšnjih medijev in javnosti. Zakaj? Zato ker je to edino prav. Ker si nasilje v šolah, ki bržkone izvira iz nasilja v družinskem krogu in temelji na vzorcih odraslih, predvsem staršev, zasluži obsodbo (kot si seveda zasluži obsodbo tudi nasilje znotraj družine!), in ker je na šovinizem in rasizem treba reagirati. V nasprotnem primeru ga s svojo tiho toleranco podpiramo.
Šibkejši in nemočni potrebujejo pomoč, ljudje v stiski si zaslužijo sočutje. To so dejstva, ne golj božične želje. Za pravice ogroženih se je v civilizirani družbi nujno boriti z vsemi močmi, ker drugače nismo vredni pridevnika ‘civilizirani’. Naj gre za štirinajstletno somalsko deklico Fayso, siroto, ki v Etiopiji čaka na usmiljenje rigidne in do tujcev sovražne slovenske zakonodaje, da bi se lahko pridružila svojim sorodnikom v Mariboru, ali pa za dečka, ki so ga v Posočju pretepli sošolci, ker je Bosanec.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
