D. Steinbuch, Finance: As-salam alaykum*

Kakšen je moj intimni odnos do islama, koliko sploh vem o muslimanih, koliko prijateljev imam med njimi, sem se pod močnim soncem na slavnostni tribuni samoizprašaval minulo soboto v Ljubljani, kjer sem bil povabljen na polaganje temeljnega kamna za džamijo. Med številnimi govori, ki so se odvijali pred nepopisno množico ljudi – po moji laični oceni bi jih lahko bilo 15 ali 20 tisoč! -, sem razmišljal o marsičem, kar je nekoč opredeljevalo moje dojemanje islama.

Denimo čisto navadna objestnosti, ki je bila kriva, da sem leta 2006 kot urednik Žurnala dovolil ponatis spornih karikatur preroka Mohameda iz danskega časnika Jyllands Posten. Ko sem na prostoru, kjer naj bi do leta 2015 zgradili islamski verski in kulturni center, opazoval Katarce in Savdijce v tradicionalnih arabskih oblačilih, džalabijah, sem se spomnil na pogovor s savdskim ministrom za kulturo in informiranje, ki sem mu v Riadu objavo karikatur priznal in jo obžaloval, on pa mi je v naslednji uri uvidevno razložil, zakaj se v islamu preroka ne more in ne sme upodabljati.

I.

Med številnimi slavnostnimi govorci je mogočen vtis naredil zlasti bosanski reis ul-ulema Husein Efendi Kavazović, ki je v svojem retorično dovršenem nastopu citiral Schillerja. Katarski minister za vakufe in verske zadeve Gait bin Mubarak al Kuvari je nastopil v izvirniku brez prevodov, dobrosrčen vtis je naredil katoliški škof Andrej Glavan. Ljubljanski župan Zoran Janković je na oder privlekel celo Halida Bešlića in skoraj požel ovacije. No, poglavji zase sta bila nekdanji slovenski predsednik republike, ki očitno nekako ne ve, kaj bi še počel v življenju, ter aktualna premierka, katere delovni urnik mora biti peklenski, saj ne zamudi nobene večje prireditve v državi. In na vsaki mora tudi nekaj prebrati na govorniškem odru. Morda bi bilo včasih bolje, da ne bi.

Oba, gospod bivši predsednik in gospa predsedica vlade nečesa nista mogla skriti – in to je pravzaprav tudi značilnost skoraj vseh njunih predhodnikov. Ne samo to, da sta slaba govorca. To v tem kontekstu niti ni pomembno. Niso vsi Zorani Jankovići. Nekaj drugega je, ob čemer me je spreletelo; namreč to, da imamo že vse od začetka devetdesetih na oblasti ljudi, ki se deklarirajo bodisi kot ateisti bodisi agnostiki. Kar v kontekstu liberalne in moderne Evrope seveda ne bi bilo prav nič narobe, če bi imeli dejansko opravka s pristnimi liberalci ali levičarji. Pa kajpak nimamo. Zategadelj že ves ta čas poslušam najvišje predstavnike države, kako si lomijo jezike, zavijajo z očmi in težko požirajo slino, če beseda nanese na vero, verujoče, sakralne objekte ali versko vzgojo. Bi se mi morali smiliti? So morebitni kaj več vredni od tistih, ki verjamejo v takšnega ali drugačnega Boga? Kakšne probleme imajo, da jim vera predstavlja takšne muke?

Ta naša tovarišija je podobna človeški ribici. Endemična vrsta so. Kajti danes ne bo nihče jemal resno politika, ki se sooča s takšnimi namišljenimi dilemami. Provincializem par excellence na eni ter popolna indiferentnost do univerzalnih moralno-etičnih principov, ki vsa po vrsti izhajajo iz verskih načel in prepričanj na drugi strani. Pa saj nismo leta 1917 (komunizem), 1933 (nacizem) ali 1945 (titoizem)! Ali pač?!

II.

Kot liberalec in izgubljeni (katoliški) sin se lahko samo muzam, ko opazujem tovrstne zadrege domače politične »elite«. Čemu vendar takšno silno nelagodje, odpor in predsodki, ko gre za vero ali verujoče; mar ni to vendar povsem osebna, takorekoč intimna odločitev vsakega posameznika, ki si zasluži potrebno spoštovanje? Zakaj bi bili verujoči – naj gre za katolike, muslimane, pravoslavce, protestante, jude ali budiste – deležni drugačnega obravnavanja kot ostali prebivalci? Svojevrsten paradoks je, če se v deželi, kjer se štiri petine državljanov prišteva k eni izmed teh religij, oblast obnaša kot da so verujoči v izraziti manjšini, velika večina državljanov pa je ateistov ali agnostikov.

Položaj verujočih v slovenski družbi je dejansko svojevrsten in dokazuje, da je s tolerančnim pragom vladajoče politične kaste nekaj hudo narobe. Leta 2013 se kot država in družba ukvarjamo s temeljnimi vprašanji verske svobode in veroizpovedi. Če bi bilo na tem področju vse v redu, potem muslimani najbrž ne bi toliko desetletij čakali na svoj verski in kulturni center, kristjani pa se ne bi vedno znova spraševali o svoji aktivni državljanski vlogi, enakopravnosti in enakih možnosti v slovenski družbi. Se vam zdi normalno, da so to vprašanja, s katerimi se soočamo danes, nismo pa jih, denimo, rešili pred dvajsetimi leti, ko so se postavili temelji »demokratične in pravne republike«? Očitno je nekaj težkega v kolektivni podzavesti, nekaj kar obremenjuje načelo ločitve cerkve in države. Ni rečeno, da je krivda izključno na posvetni strani, sploh ne. Toda Božja kazen je, če smo lahko malce cinični, že kaznovala pohlepne cerkvene očete, ki so bržkone nehote naredili nekaj, kar je deloma uspelo samo Hitlerju: mariborsko nadškofijo so namreč pahnili v kapitalski objem graške nadškofije. Našo deželo so naredili (spet?) nemško. Za to dejanje jim pač ne more čestitati noben Slovenec, vera gor ali dol. Vendar imam občutek, da niti Štajerci še niso dojeli, kaj za Maribor pomeni »bratska« pomoč graške nadškofije.

III.

Slovenska dialektično-materialistična politična oligarhija je naposled očitno lažje sprejela džamijo v Ljubljani kot dialog s katoliško cerkvijo. Pa čeprav so muslimane kot drugo najštevilčnejšo versko skupnost skoraj 44 (sic!) let dobesedno nategovali, kar ponovno dokazuje, da med komunistično in demokratično politično nomenklaturo ni kakšnih vsebinskih razlik. Oboji so (bili) včasih lahko tudi prikriti nacionalisti in celo šovinisti, pri čemer sta bila nek Mihael Jarc in njegova lista za čisto pitno vodo zgolj vrh globoko potopljene ledene gore slovenskih predsodkov in kompleksov. Toda levica je vseeno naredila nekaj, česar slovenska desnica še zdaj ni razumela. Namreč da se lahko iz vprašanj, ki bi morala ostati v sferi religije, morale in temeljnih človekovih pravic, potegne tudi kakšna močna volilna karta. Je bilo tovrstno kalkuliranje morda skriti motiv za večjo angažiranost, podporo in nenazadnje tudi aktivno vlogo pri dokončanju postopkov, ki so pripeljali do začetka gradnje džamije? Je to v resnici pomembno? Za slovenske muslimane v bistvu ne.

Pač pa je pomembno za razumevanje bontona. Na sobotnem dogodku razen nekdanjega in prvega demokratično izvoljenega ljubljanskega župana Jožeta Strgarja ni bilo nobenega vidnejšega predstavnika strank, ki se uvrščajo desno od sredine. Moderna evropska desnica je s tem že davno opravila – tudi zato, ker muslimani dandanašnji predstavljajo omembe vreden del volilnega telesa. V Združenih državah se denimo ne bo nikoli zgodilo, da bi republikanci kot desničarji zanemarjali muslimane, kajti v nasprotnem primeru bi mediji in javnost dobili vtis, da imajo do njih določene predsodke.

*As-salam alaykum, naj bo mir z vami.

Več: Finance