D. Steinbuch, Finance: 1945

Zgodba o tem, kaj bi se morali Slovenci naučiti, da ne bomo ponavljali tragedij iz svoje nesrečne preteklosti.

Že dolgo me ni nobena knjiga tako prevzela kot Prišleki Lojzeta Kovačiča, po mojem eden najboljših romanov 20. stoletja. Več kot tisoč strani dolgo pričevanje odraščajočega fanta, pred katerim se neposredno, kot na filmskem platnu odvijajo najbolj občutljiva, tudi tragična leta naše zgodovine, je nekakšna freska z obrazi in dogodki, ki so determinirali slovensko kolektivno (ne)zavedno za več desetletij. To, kar doživljamo danes, je torej odsev vsega tistega, kar se je dogajalo v obdobju državljanske vojne, revolucije in po letu 1945.

Vzemite v roke Prišleke in odkrili boste pisatelja, ki je desetletja med svojimi stanovskimi kolegi kot tudi med kritiki veljal za najbolj podcenjenega, četudi bi ga lahko brez težav uvrstili med kandidate za Nobelovo nagrado za literaturo. Roman niso zgolj Kovačičevi spomini na travmatično otroštvo in mladost, so tudi kronika svetopisemske bratomornosti, sovraštva in globoke razdeljenosti nekega naroda, ki kot žerjavica še vedno tli pod površjem. Morda pa v resnici naša državljanska vojna nikoli ni bila končana in so bile besede Franceta Bučarja spomladi 1990 v tedanji skupščini bodisi naivne bodisi neiskrene?

I.

Zakaj se toliko ukvarjaš z zgodovino, večkrat slišim. Kot očitek kajpak. Včasih me je to zmotilo, danes pa lahko z mirnostjo, s katero lahko presenetim celo samega sebe, odgovarjam, da šele s poznavanjem tega dela zgodovine razumem sedanji prosti tek v delovanju države, politične blokade in predvsem popolno brezidejnost političnih strank ter moralno izpraznjenost družbene elite. Kajti slovenska kolektivna zavest in spomin se nista začela leta 1945 ali 1990. Notranji spori, sovraštvo in celo krvavi boji imajo mitološko osnovo še iz časov pokristjanjevanja, se pravi, da je njihova brada stara vsaj tisočletje. Prešernov Krst pri Savici govori o istih dilemah, s katero so se petsto let kasneje srečevali dominantni katoliki in uporni(ški) protestanti. In znova je šlo za preprosto opredeljevanje med konservativci (kristjani, katoliki) in liberalci (protestanti), ki se na Slovenskem sicer ni končalo na bojišču kot tridesetletna vojna (1618-1648), vseeno pa se je versko-ideološka dihotomija prenesla v naslednja stoletja.

Dvajseto stoletje bi bilo za nas skoraj usodno. Med konservativce in liberalce so se postavili komunisti in spremenili zgodovino do te mere, da v Sloveniji besedo Bog še danes pišemo z malo začetnico, čas pa štejemo pred in po našem štetju. Dialektični materializem se je tako zažrl v družbo, da določenih ekonomskih vprašanj enostavno ni mogoče racionalno razložiti, saj vsakič znova prevladajo privzgojene doktrine in globoko zakoreninjeni strahovi pred spremembami, odprtostjo, svežim zrakom, skratka pred nečem tujim.

II.

Konservativizem je hitro postal državna religija, kajti v komunizmu Boga ni bilo, duhovnike pa je bilo dovoljeno politi z bencinom in zažgati (kot se je denimo zgodilo nadškofu Vovku v Novem mestu leta 1952). V Sloveniji torej sploh ne gre za delitev na levico ali desnico, pač pa na tiste, ki zagovarjajo ohranjanje starega stanja (tj. monopolov, zaprtosti, nacionalnega interesa, državnega gospodarstva ipd.) na eni ter na tiste, ki se temu upiramo. Prvi so v precejšnji premoči, saj so bogatejši, imajo neprimerno močnejši politični vpliv in uživajo večjo naklonjenost medijev. Njihovi nasprotniki, ki opozarjamo, da je Slovenija država z najvišjim odstotkom državnega lastništva v gospodarstvu v Evropi – takoj za neslavno Lukašenkovo Belorusijo – nimamo niti približno toliko vpliva ali moči. Zelo pogosto nas zmerjajo z neoliberalci, kajti beseda zveni podobno kot neonacisti in ti pokvarjeni manipulanti dobro vedo, da jo večina preprostih ljudi tako tudi razume.

Poslednji spopad med konservativci in njihovimi nasprotniki poteka prav zdaj. Kaj pa je razprava o reformnih ukrepih in reševanju slovenskega gospodarstva in javnih financ drugega kot to?! Doslej je vedno zmagala tista stran, ki se ni obotavljala uporabiti niti najbolj brutalne sile, če je bilo to potrebno. Zadnji spopad, ki sta ga dodatno podžgali državljanska vojna in sočasna revolucija, je za seboj pustil toliko mrtvih, da jih niti po sedemdesetih letih nismo sposobni pokopati. Sporočilo dosedanjega konflikta nikakor ni nedolžno in nas lahko vsakič znova – v teh kompleksnih časih pa še posebej – skrbi. Kajti če se ponovno ne bomo sposobni sami, se pravi kot Slovenci in kot državljani dogovoriti o tem, kaj moramo v kolektivnem duhu sodelovanja storiti, da se izognemo še hujšim družbenim pretresom in ekonomsko-socialni krizi, potem je bilo zaman vse, kar smo doživeli in preživeli v zadnjih tisoč letih.

Več: Finance