»Po njih sadovih jih boste spoznali. Ali obirajo grozdje s trnja ali smokve z osata« (Mt 7,16)? Te besede so mi prve kanile v glavo, ko sem spremljal odzive slovenskih medijev in udeležencev na spominsko mašo za padle borce NOB in vse žrtve vojne, ki je bila v četrtek, 31. oktobra, na Sveti Gori. Naj to razmišljanje ne izzveni kot suhoparna in predvidljiva kritika ali postavljanje na »naš« breg, s katerim iz varne razdalje s sumničenjem gledamo na one »druge«. Vendar je celoten dogodek izzvenel kot cela vrsta mogočih nasprotij, na katera bi rad opozoril in postavil nekaj vprašanj p. Bogdanu Knavsu, ki je bil pobudnik le-tega. Približno v duhu tega, kar je nekoč izjavil Vittorio Messori: »Če se zdi, da nastopam proti, je to zato, ker poskušam iti preko. Ne veselim se upada upanja, le stvarno ga ugotavljam, da bi pokazal na Upanje, ki morda ne bo razočaralo. Na Upanje, ki prihaja od Stvarnika.«
Torej, v pridigi je p. Knavs med drugim dejal: »Danes nismo tukaj zato, da bi sodili po zgodovini, kaj je bilo in kaj ne, pač pa zato, da spoštljivo molimo za naše pokojne.« Ali tega pravzaprav ne počnemo v naših cerkvah dan za dnem, ponekod celo večkrat na dan? Spoštovani p. Bogdan, ste v pridigi omenili tistim v klopeh, da morajo biti v službi resnice in pravice, če že sledimo Jezusu Kristusu? Ste omenili, da morajo stopiti s trona moči, oblasti in zgodovinske »ex cathedre«, ki jo očividno še vedno izražajo?
Po maši je dolgoletni predsednik Zveze združenja borcev za vrednote NOB v odstopu Janez Stanovnik dejal: »Režimi prihajajo in odhajajo, narod in domovina pa ostajata.« Ste omenili temu gospodu, kakšen narod in domovino nam je zapustil kot dedič in soustvarjalec novega družbenega reda in novega slovenskega človeka? Ja, gospod Knavs, prav danes se to še posebej kaže. Z bližnjim bankrotom Slovenije, z zadolževanjem, z družbeno krajo vseh njegovih sodedičev in ostalih vpletenih.
Da ne govorimo o zmedenosti, ki so jo ti graditelji prinesli narodu, moralnem dnu, slonečem na umoru najmanj 12.000 ljudi brez kakršne koli obsodbe po vojni, ki so bili odvrženi kot neljudje v jarke in jame, pa že na medvojnih revolucionarnih pobojih in potem na polstoletnem šikaniranju njihovih otrok in žena, na zmerjanju z izdajalci teh, ki so v srcu nosili Slovenijo in so bili enakovredne žrtve svetovne morije. In seveda, tudi druga stran ne beži pred odgovornostjo, ki so jo že drago plačali in jo še plačujejo … Se zavedate, kakšno moč so imeli nad tem narodom ti ljudje? Se zavedate vse indoktrinacije, ki so jo leto za letom vsiljevali temu narodu? Kako že pravi evangelij o tistih, ki pohujšajo otroke? Da, nekateri od teh so bili ta dan pri maši. Ljudje z imeni in priimki, iz krvi in mesa, ki jih ima Jezus in vi in jaz nekako radi in ki morajo nujno stopiti na pot Resnice, Pravice, Svetlobe, Luči … Kot mi vsi. In vendar nič od tega, po maši iste parole, iskanje pomiritve, zanikanje in bežanje od odgovornosti.
Več: Družina
